Predaleč.

Bilo je popoldne, vroče in polno vlage. Učilnica biologije je spet smrdela po zatohlih truplih živali, ki jih profesor hrani že par desetletij. Komaj sem čakal, da bom prišel domov, da se slečem in skočim v vodo, da mehurčki znižajo pritisk v moji glavi in da pozabim na vse, na prijatelje in družino, ki mi zadnje dni najedajo živce zaradi tistih parih "šutov", ki strašijo po moji redovalnici. Pa kaj, če je konferenca tu, saj bom jaz tisti, ki bo imel popravca, ne oni! V trenutku, ko sem slišal šolski zvonec sem pozabil na tisto pijačo, ki sem jo obljubil Poloni. Pograbil sem torbo in zapustil razred.

Ah, kako prija... Hladna voda je objela moje telo... Počasi sem čutil, kako se moje skoraj vse mišice sproščajo... In takrat, ko moje hlače zopet postanejo pretesne, se spomnim... Polona! Čakala je skoraj dve uri, moj telefon je bil prepoln njenih klicev in jeznih sporočil, da sem nepoboljšljiv in da me ne misli več čakati. Skomignil sem z rameni, češ, punce gredo ravno tako, kot tudi pridejo in malo pobrskal po imeniku, ker sem si, kot sem malo prej omenil, zapravil zmenek.

Anja - ne, preveč govori. Nika - ah, saj ima dobre, toda njeni blond lasje so preveč umetni... Hm, Tatjana? Ja, ona je dobra, toda hodi z Sebatom, tega mu ne bi mogel narediti, čeprav vem, da bi ga zame pustila. Tako, kot vsaka. In potem zagledam njeno ime, tako kratko, kot njeno mini krilce, ki ne pokriva več, kot čipkastih spodnjih hlačk, pa še to komaj. Pokličem jo in ona počasi in vznemirjeno dahne svoj "z veseljem!". No, pa imam zmenek z Pio! Uf, ona velja za eno tistih sexy punčar, ki se jim hitro zleze v hlačke... Moji domišljiji ni konca, zato se že dve uri pred zmenkom odpravim pod tuš in se dobesedno skopam v kolonski vodici, ker naj bi puncam to noro dišalo. Nikol ne bom razumel zakaj. Veselo pograbim kondom... Ne, bom raje kar dva, čutim, v zraku čutim, da bo nocoj še veselo.

Motor mojega čisto novega BMWja tiho zaprede, garažna vrata se odprejo in hitro, kot se le da zdrvim, na cesto. Dvignem streho, ker je tista sopara, ki je še ostala od vročega dneva, pošteno zarosila moja okna. Zavijem na parkirišče in na hitro zmečem stare revije pod sopotnikov sedež, da bo Pia imela dovolj prostora. Zakaj pa ne, pomislim, in z igrivim nasmeškom pospravim še zadnja sedeža. Moj telefon je medtem veselo zvonil v prostorčku za pivo pri menjalniku. Melodije sem bil že tako vajen, da sem jo ignoriral in raje, kot da bi se oglasil, sem skočil iz avta in se odpravil proti klubu.

Pri oknu, čisto v kotu, me je pri mizi v soju svetlobe, ki jo je oddajala sveča, čakala Pia. Tako lepa je bila. Njeni rjavi lasje so se zdravo svetili, njena kratka, prosojna, poletna oblekica se je čudovito dopolnjevala z srebrnimi čevlji in pogled na dekolte je bil naravnost prečudovit. Ah, ja, veselo bo.

Naročila je solato. Pridna, pomislim, takšne ritke gotovo nimaš od čokolade in natakarju pomignem, naj prinese še en martini za gospodično, sebi pa naročim zrezek, kot ponavadi. Smejala sva se, dotikala, se poljubljala... Ona je z nogo nagajivo božala moj otrdeli ud in se še preden sva uspela sploh naročiti, (ah, kaj vse ta bejba počne z jezikom!) odpravila proti mojem avtomobilu. Ker sem streho pustil odprto, se je vrgla na zadnje sedeže in me potegnila nase. V zadnjem trenutku sem uspel na svojih ključih pritisniti gumb, ki je dajal ukaz senzorju naj zapre streho, da najinih "oh-ah" ne bo slišati ravno do kuhinje v restavraciji. Začela sva divje. Grizljala je moje uho, lizal sem njene bradavičke, ki so počasi nabreknile in šlatal sem njeno muco (sem omenil, da ni imela spodnjega perila?). Potem sva vendarle malce upočasnila, ker sem se jaz zaposlil z iskanjem kondoma, ona pa z odpiranjem pasu, da bi bil moj prijatelj pripravljen na kondom, ki ga iščem. Užival sem, vzdihoval in se izživljal. Pustila mi je čisto vse, lahko sem se igral z njenim popolnim telesom na kateri koli način je moje srce... No, dobro, penis, želel. Do vrhunca sva prišla hkrati in sicer z tako glasnimi vzkliki, da sva kasneje, ko sva se končno umirila, slišala glasno ploskanje ljudi na parkirišču. Ah, ja, očitno ta najin šov ni bil čisto privaten... Pa kaj!

Jaz sem se na hitro oblekel, Pia pa je rekla, da naj jo peljem domov kar golo. Ker je bila sama doma, me je povabila naprej, tam pa sva zadevico še enkrat ponovila. Najprej kar na mizi v jedilnici in ko sva končno prišla do njene sobe še tretjič. Zaspal sem kot ubit. Bilo je noro. Nisem mislil, nisem upal, nisem želel, nisem sanjal. Tako me ni še nobena zdelala, še Polona ne.

Zbudil sem se sam, niti sporočila mi ni pustila. Ker nisem vedel kaj naj, sem se oblekel, pobral svoje stvari in odšel. Porabil sem debelo uro predenj sem našel ključe od avtomobila in se spomnil, kje sem svojega jeklenega konjička sploh parkiral. V avtu me je seveda čakal popoln nered. Najprej sem odprl vsa štiri okna, saj je bilo zadušljivo dihati vso to izdihano sapo strasti. Joj, ne, kondom je pristal na mojem telefonu, ki se ga še od včeraj nisem dotikal. Ja, dobro sem napolnil to - to vrečico iz lateksa, sem imel v mislih, ko sem kondom metal čez okno na sosedovo dvorišče. Parkiral sem na domačem dovozu in se, kot ponavadi, namesto v šolo, raje odpravil spat. Pa saj ni takšen greh trikrat ponavljati 4. letnik (v tretje gre rado!), gimnazija je pač težka, pomislim in zaspim.

Slišim mamin glas. Spet mi bo težila. Zvenela je sicer malce drugače, bol panično in pretreseno, toda prepričan sem bil, da je to le eden njenih podlih trikov, da bi skočil iz postelje, se spravil k sebi in šel v šolo. Pa ni bil. Zbudila me je nežno, rekla je, da se je nekaj zgodilo, da mi mora nekaj povedati. S strahom odprem oči in jo vidim objokano. V trenutku začutim debelo kepo v grlu, ki se ne premakne. Pa tudi zmanjša se ne, četudi sem nekajkrat poskusil krepko pogoltniti...

"Alex, za Polono gre..." je s strahom rekla, "Včeraj, po tem, ko bi se morala dobiti..." Ja, kako je pa to moji mami prišlo na ušesa, pomislim. "Joj, no, pač sem pozabil!" sem ji skočil v besedo. "Ne, ne, ni to... No, pravzaprav je... Veš, imela te je zelo rada in tega več ni prenesla. V zadnjih štirih letih, odkar se poznata, sta se velikokrat skregala in nato spet pobotala. Končno vama je šlo dobro, končno sta se ujela se imela rada... In potem je zopet sledilo razočaranje. Veš, včeraj ti je želela povedati, da je že dva meseca noseča in da je pripravljena sprejeti tvoje povabilo, da bi živela skupaj." Otroke sem od zmeraj oboževal, Polono ljubim, mama pa se tega zaveda, zato nisem razumel, kaj je tukaj slabega. In tik preden sem uspel od sreče, da bom (zelo) mlad očka, odhiteti do telefona in se svoji punci opravičiti za nespametnost in jo prositi, če lahko pridem k njej (hm, mogoče jo tudi zaprosim), da nazdravita temu rastočemu sončku v njenem trebuščku, me mama spravi na trdna tla krute resnice: "Alex, Polona se je ubila. Preveč si ji pomenil, da bi te gledala vsak dan v objemu druge. Vzela je tablete in napisala pismo v katerem je pojasnila, da te ljubi in da ti pušča prosto pot..." Osupnil sem, prebledel. Čutil sem kako se mi počasi ježi koža od nog do glave, mrzel pot me je prelil po celem telesu in v paniki sem vstal: "Kje je, moram jo videti, ni prepozno, če me bo videla in če je si bom opravičil, se bo zbudila, ni mrtva, ne more biti, ne sme biti!" Norel sem, kričal in jokal. Ko sem od mame končno izsilil podatke o bolnišnici, v kateri so Poloni še zadnjič poskusili vdahniti življenje v mrzlo, mrtvo telo, sem se usedel v avto in pograbil telefon.

Obnemel sem. Tisti klic, ki sem ga včeraj tako veselo preslišal, je bil od nje. In še tudi osem naslednjih. Na koncu pa je sledil le še kratek sms: "Zdaj vem, da je konec. Moje življenje brez tebe je nesmiselno. Ljubim te, vedno sem te." Telefon mi je zdrsnil iz roke.

Jaz sem kriv, ubil sem jo.