Zmeda

Zbudim se popolnoma čudno, drugače - pozitivno. Zraven mene leži moja prijateljica, Mandy (no, to sicer ni nič boo in novega... Ampak na petek, ko je treba v šolo?), ki zaspano mežika vame. Ja, pozno sva šli spat... Pa kaj?! Zvlečeva se s postelje, jaz iz nevemkje staknem nekaj za pod zob, *raztresenost* se umijeva in komajda še pravočasno prideva na avtobusno. Zaman. Pa ne zato, ker sva zamudili ampak zato, ker se naju je usmilil Janez in njegov ati, ki sta se peljala mimo. Torej, dobiva prevoz do šole. *veselje*

Prva ura - geografija. Sošolke so imele powerpoint predstavitve, in sicer o Makedoniji (potopis), o nevemveččem ter pa o razredu. *optimizem* Seveda nad popolnoma neodraslimi izjavami iz strani večine sošolcev nisem bila niti najmanj presenečena, zato sem hladen tuš sprejela z ignoranco. *jeza* Joooj, sledila je kemija. Bila sem vprašana, ker mi je manjkala ocena - zadnja, ki sem jo dobila v osnovni šoli. Seveda sem dobila 5, ker sem si jo dejansko zaslužila, ne bom zanikala, da sem se učila, ker bi bilo to skrajno neodraslo in preveč podobno mojim sošolcem. Pri športni seveda spet nismo nič delale, ker smo vadile za valeto tisti program, ki ga še ni, ker se z njim ne strinjajo naši sošolci. Anja si je zadevo, moram priznati, zelo dobro omislila... *optimizem* Pri matematiki smo imeli samo 10 minut pouka, ker je bila zadnja ura malo prej omenjenega predmeta, ki smo jo preživeli na osnovni šoli. *strah* Sledila je razrednikova ura, ki sem se je že vnaprej bala. Zakaj? Ker sem vedela, da ne smem pričakovati prav nič dobrega. Spet nismo nič dosegli, skregali smo se do take mere, da so določene osebe zapustile razred (poimensko ne bom omenjala, ker tisti, ki bi morali vedeti, ste že tako in tako obveščeni - vsi ostali pa: kajvaspabriga!), ostali so pa hinavsko spletkarili in lezlivrit še naprej. *bes*

Pred šolo se ni dogajalo nič kaj posebnega, malo smo se pogovarjali, tako, kot ljudje, brez pisanihmetuljčkov, krščenihmatiškov in pošiljanja ljudi v genitalije. Nasmejali smo se in pogovarjali, preprosto in tekoče pogovarjali. Mislim pa, da mi ni treba posebej omenjati dejstva, da pri tem pogovarjanju mojih oziroma naših sošolcev ni bilo prisotnih, ker te vrline nimajo. Pa nočem nikogar užaliti, lepo prosim, samo pišem, kaj se dejansko dogaja. *olajšanje*

Potem se ni zgodilo nič kaj pretirano osupljivega. Razen tega, da sem spala v avtu v Krškem medtem, ko je bila moja sestra na razgovoru za službo, ki jo je dobila. *veselje*

Današnji večer je bil precej zanimiv. Morala bi namreč Mandy odpeljati nazaj nahrbtnik, ki ga ja pustila pri meni, se zgodaj spraviti v posteljo in dejansko naspati. Ker pa seveda se nič ne izteče po mojih pričakovanjih in načrtih se odpravim ven. Kam? V naše Velekino Brežice, ki je imelo tako pestro ponudbo filmov, da so se res težko odločili kaj smo šli gledat (pri izbiri filma in časa nisem imela prstov vmes, ker se je vse zgodilo precej spontano, vsaj iz moje strani). Ker pa jaz ne bi bila jaz, če ne bi zamujala, sem preskočila polovico tistih tako ali tako dolgočasnih reklam in se preprosto odpravila v dvorano, ker mi je Robi že kupil karto. *sreča* Nasmejala sem se primitivnim in ne smešnim šalam, ja bila sem edina v celem kinu, ki sem umirala od smeha v akcijskem(?) filmu. Ni mi treba poudarjati, da sva z Robijem sedela posebej (in ne, ni vam si treba nevemkakšnih scenarijev domišljati, ker nisem perverzna). Bilo je tako nekako mirno, prijetno. Počutila sem se *hvaležno*, že samo zato, ker sem se zavedala, da je nekdo ob meni, ne glede na vse, tudi če se ves svet obrne na glavo. Lepo je ljubiti in biti ljubljen.

Enjoy*