KONEC!

Konec je.In sedaj za vedno. Konec je obdobja v katerem sem bila srečna. Imela sem ga tako zelo rada, kot še nikogar do sedaj. Do njega sem čutila posebno ljubezen. Ni mi bilo mar za nobenega drugega, pa če je bil še toliko odličen in perfekten in lep in očarljiv. On mi je pomenil ves svet. Poklonil mi je nekaj lepih trenutkov za katere sem mu hvaležna in jih ne bom nikoli pozabila. Razumem ga. Ni kriv on. Jokam. Nočem zadrževat solz. Ampak tako je. Takšno je življenje , ki gre naprej. Rada sem ga imela, rada ga imam in rada ga bom imela. Želim si samo, da bi našel srečo in ljubeče dekle, ki mu bo dalo, kar mu jaz ne morem. Če je srečen on, sem tudi jaz. Ne želim mu nesreče in žalosti. Želim mu srečo in veselje. Upam, da boma ohranila stike in bila prijatelja še naprej. Me je imel rad tako, kot sem ga imela jaz? Upam. Želim si samo zakričati, steči nekam daleč stran. Stran od vseh. Bom sploh kdaj našla tisto pravo, resnično ljubezen? Pregovor bi lahko bil, čiči pa čaki. Mogoče bom kdaj to dočakala in ne bom bila znova in znova razočarana. Za konec pa samo še par besed posvečenih NJEMU. Bodi srečen, uživaj življenje in upam, da se boš znašel u vrtincu najlepše pravljice!


lubim te. Še vedno.