Včasih si želim le, da bi šla stran. Da bi se dvignila v nebo in zajadrala v vetru. Da bi bila ptica. Ali pa vsaj svobodna kot ptica.
Ležela sva tam, drug ob drugem, a najini telesi se nista dotikali. Z mezincem se me je vsake toliko nežno dotaknila in previdno čakala na moj odziv. Vedno sem se le nasmehnil in jo pobožal po laseh, nato pa spet odmaknil roko.
Potem bi mi bilo vseeno zanj. Rada ga imam. Hočem reči ... Sem imela.
Bilo pa je neko jutro, spominjam se toplega sonca in rosne trave ... Tistikrat ji je bilo vseeno. Prijela je mojo dlan in se počasi igrala z njo ...
Pa saj mu ne zamerim. Pač je šel. Ne potebuje me več pa tudi jaz njega ne. Čisto preprosto je: jaz bom pozabila nanj kot je on name.
Takrat sem se zaljubil. Zaljubil sem se v njen pogled in nasmeh. Vsako sekundo sem jo ljubil bolj. Zame je bila tako lepa, tako popolna in nežna ... Kot metulj, ki se še vedno uči leteti, tisti, ki se še ne zaveda svoje popolnosti, ki je radoživ in preprost. Takšna je znala biti le ona.
Ah, seveda ga pogrešam. Mnogokrat še mislim nanj in na njegove prisrčno rjeve oči. Ampak niso bile samo rjave ... Bile so takšne tople barve ... In tiste isktice v očeh, ki si jih imel moč opaziti le, ko je gledal mene, sem tako ljubila. Ampak zdaj ... Zdaj ne svetijo več zame.
In potem sem šel. Nisem več zdržal. Tako močno sem jo ljubil, a bila je ... Spremenila se je.
Ko je šel ... Ne, ni šel ... Izginil je! Preprosto izginil ... Počutila sem se bolj samo kot kadarkoli prej. In potem se je tu znašeč Luka. Vsak dan je prihajal k meni, vedno je prinesel sveže piškote, včasih topel čaj ali pa le dober film in škatlico robcev, da sem lahko v miru jokala ob romanitičnih komedijah, med tem, ko mi je on govoril, da čas poceli vse rane.
Seveda mi je bilo žal, da sem tako odvihral in seveda sem si želel nazaj ... A bilo me je strah, da mi ne bo oprostila, da me ne bo razumela ...
S časom mi je postalo laže. Vsi ti filmi več niso boleli in Lukova družba se mi je zdela vse bolj in bolj prijetna.
Jokal sem. Vsako noč sem jokal, zbujal pa sem se z njeno sliko v rokah ... Pogrešal sem jo, bolj kot bi pogrešal svoje življenje. Bilo mi je vseeno. Želel sem si le nje. Tudi njen hladen pogled sem pogrešal. Res, da se je spremenila, a tega da jo ljubim, ne more nič omajati in nihče spremeniti.
Od tiste nesreče sem drugačna. Vedno bi je bilo žal, da tega nisem mogla skriti. Po dolgem času sem spet šla iz stanovanja in Luka me je nekako prepričal, da sedem za volan. Po kupici solz in pregovarjanja, sem le uspela obrniti ključ ...
Začelo se mi je mešati. Videl sem jo povsod. Vsaka rjavolaska s prevelikimi hlačami, me je spomnila nanjo. Videl sem jo v vsaki senci in zdelo se mi je, kot da je mesto napojeno z njenim parfumom.
V trenutku, ko sem speljala, nisem za sabo pustila ne le svojega strahu, marveč tudi upanje, da se bo vrnil.
Tekel sem kot nor. In ko sem potrkal na vrata njenega stanovanja, nisem dobil odgovora. Spominčice sem pustil pri vratih in odšel.
Luka me je pričakal z večerjo in rožico. Le kako je vedel, da obožujem spominčice? To me je sicer spomnilo nanj, a mi ni bilo mar. Gotovo je srečen ...
Naslednji dan sem jo videl v mestu. Stekel sem zanjo in klical njeno ime. In ko se je obrnila, sem opazil, da ni sama. Zastal mi je dih ... Še nikoli ni nič v življenju bolelo bolj, kot gledati njeno roko, ki se se je tako brezskrbno dotikala roke tistega tipa ...
Ko sem ga opazila, je bilo že prepozno. Obrnil se je in stekel stran. Spustila sem Luko in stekla za njim.
Počasi je stopala proti meni, jaz pa sem si zakrival solze in se delal, kot da mi je vseeno ...
"Zakaj? Kako si mogel? Čakala sem te leto in pol in ko se končno poberem, se kar brez razloga pojaviš v mojem življenju in ..."
Poljubil sem jo.
Poljubil me je.
Čutil sem kako drhti in opazil sem, da joče. Objel sem jo in se ji opravičil, a takoj, ko sem ji začel pojasnjevati, da nisem več mogel trpeti nenehnega občutka krivde, za kar sem ji storil, me je pogledala s prezirom, s tistim hladom in dotaknila se je svoje brazgotine ...
Želela sem le, da utihne. Dotaknila sem se njegove roke in v trenutku je obstal. "Si dobila spomničice?" je vprašal.
Začela je jokati še bolj kot prej in takrat sem jo čvrsto prijel za dlan, ona pa se je privila v moj objem. Počasi sva šla.
Hodila sva v tišini in brez cilja. In takšno je tudi najino življenje. Imava drug drugega, več ne potrebujeva.
Tjaša
