HAPPY HALLOWEEN !!!

Ker se ne morem upreti...



Hja, no, to ni originalna verzija, to vam je vrjetno jasno... Je pa malo bol creepy pa mi je zato (priložnostno) boljša.

Have a spooky Halooween!

=D

Ne maram ...

Ne maram stvari, ki te najdedajo. To so tiste, ki ti grizejo dušo in tiste, ki so krive za ogromen "cmok" v grlu.
Ne maram ljudi, ki govorijo ali pišejo tako, da razumejo le sami sebe.
Ne maram obdobja, ko se zavedam obilice dela pa ne najdem energije, da bi ga opravila.
Ne maram pričakovanja - ta občutek je prekrhek, preveč minljiv in preobčutljiv. To ni zame...
Ne maram začetkov, ker naznanjajo konec.
Ne maram poučnih stvari. Ali jih ne razumem ali pa se delam, da jih ne.
Ne maram šole. Preprosto... Preveč ur traja.
Ne maram zelenjave, ker vsi pravijo, da je zdrava, kjub dejstvu, da po njej pada vse bolj toksičen in kisel dež.
Ne maram tebe, ki se smejiš z lažnim nasmeškom in skozi zobe sikaš, da bo vse v redu.
Ne maram, ne, sovražim nočne more (o otrocih ...).
Ne maram horoskopa.
Ne maram domačih nalog.
Ne maram nedelj, vedno se prehitro končajo, prekratke so.
Ne maram oranžne barve, ker mi daje občutek agresivnosti.
Ne maram občutka manjvrednosti.

.
.
.

Sovražim današnje vreme ...

Dear brothers & sisters

Biti edinec je zajebano, edinka.. še bolj!!!

Vsi, ki imate brate in sestre nimate pojma kak vam je fajn! Vem, da se večina vas zdej ne strinja z mano, ampak js mislim, da je vam bolš kot nam!

No, mogoče je res, da mamo računalnik pa televizijo lahk bolj za sebe, pa da ''poberemo'' več dnarja, kot bi ga drugač in da mamo več mira..
Ampak je pa tut res, da si pol tut edini doma, ki more pospravt to, pa uno, pa posesat, pa prpravt kej za jest, pomit posodo, okna, bla bla bla.. vse morš nardit ti!! Pa tud, ko greš kam ven, na kako fešto, z frendi.. pol starše skrbi sam za tebe in ne še za koga druga, in je ta skrb pol večja. Bolj se bojijo za tebe, ker si njihov edin otrok.. BEDA! Zmeri si ti tisti, ki more it nekam z njimi, zmeri se morjo neki ukvarjat s tabo, oz. bolj ti z njimi... I realy hate this!

Vsi tisti, ki se zdej ne strinjate z mano, pomislte na to kak bi vam blo, da nimate bratov/sester. Prva misel.. blo bi vam fajn? Mel bi več mira? Ahh.. lepo vas prosim, koga bi pa pol zajebaval, pa kdo bi vas? Dugcajt bi vam blo..

Peace \/

Via la Graz =)

Včeri je blo res zakoooon!!

Danes pa.. zjutri mi mat vdre v sobo in začne: ''Ajt Neja vstan se! Gremo v Graz k Tatjani! '' :)
Js pa čist boga: ''Ha??!! Aha.. ok.. ''

Ja, vožnja je bla itak kr neki.. Pridemo gor, k moji predragi sestrični Tatjani in se odpravmo v šoping.. Blo je res fajn in res mam supr sestrično =)
Sam.. jooooj kak je to naporno!! Pol pa še nazaj domov..

utrujena sem!!

In ja..

Vsega lepga je enkrat konc.
Vsak konec je nov začetek.

Konec ljubezni, začetek prijateljstva..

Fazanc 2008

Včeraj, 25.10.2008, se je ob 19. uri pričel Fazanc.
Hja... Bilo je pestro. Alkohola seveda ni nikakor manjkalo. Prej bi lahko rekla, da ga je bilo preveč. Pa vendar, vse v vsemu, bilo je ...

... supermegafantastičnozakoninbombastično.

Screming no!
We're never gonna quit
Ain't nothing wrong with it
Just acting like we're animals
No, no matter where we go
'Cause everybody knows
We're just a couple animals

So come on baby, get in
Get in, just get in
Check out the trouble we're in ...
[Nickelback; Animals]

Malo reklame ne škodi.

... in če vse jutr zgine,
če vse zgubi pomen ...

3.svetovna vojna 2010

objavljeno dne: 29.9.2008 ob 18:05

Črne napovedi je izrekla jasnovidka Vangelija Gušterova, poznana kot Baba Vanga. Starka je v življenju do potankosti točno napovedala že številne svetovne katastrofe, med katere sodi začetek 2. svetovne vojne, nesreča ruske jedrske podmornice Kursk in napad na Svetovni trgovinski center.

Napovedala tudi svojo smrt
Gušterova je napovedala, da se bo tretja svetovna vojna začela po poskusu atentata na štiri državnike in po sporu v Indiji, ki naj bi se zgodil leta 2010. Vanga je obenem napovedala tudi pretekle spopade v Gruziji, kar je tudi prebudilo že dolgo pozabljeno prerokbo svetovno znane jasnovidke. Vanga je sicer umrla 11. avgusta leta 1996. Srhljivo pri tem je, da je starka napovedala tudi točen datum svoje smrti. Še pred smrtjo je napovedala tudi svojo naslednico, 10-letno slepo deklico iz Francije, o kateri naj bi se v prihodnosti še veliko govorilo.

Ko je leta 1980 starka napovedala: "Ob koncu stoletja, v avgustu leta 1999 ali leta 2000, bo podmornico Kursk zalila voda, kar bo objokaval cel svet," so njene napovedi obsojali in jih razglašali za blaznost. Ko pa je nato avgusta 2000 podmornica Kursk dejansko potonila, so Vangine napovedi postale še kako smiselne.

Napoved 11. septembra
Leta 1989 je slepa starka dejala: "Groza, strah. Ameriška dvojčka se bosta sesedla pod napadi jeklenih ptic. V grmu bodo zavijali volkovi in prelita bo nedolžna kri". Besede so seveda opisovale teroristični napad na Svetovni trgovinski center, ki se je zgodil 11. septembra leta 2001. Ameriški predsednik v času napada je bil George Bush, kar se v prerokbi navezuje na grmovje.

Vanga je za čas svojega življenja napovedala tudi perestrojko v nekdanji Sovjetski zvezi in smrt princese Diane. Krožijo celo govorice o tem, da jo je v času druge svetovne vojne obiskal Adolf Hitler, ki naj bi njeno hišo zapustil vidno razburjen, saj naj bi mu Baba napovedala njegov neslavni konec.

Prerokovala že s 16 leti
Vangelija Pandeva Dimitrova, po poroki Vangelija Gušterova, se je rodila tretjega oktobra leta 1911 v makedonskem mestu Strumica. V Bolgariji je živela od leta 1942 naprej. Vid je izgubila kot 12-letna deklica, saj jo je dobesedno odnesel tornado. Našli so jo zakopano pod kupom kamenja, medtem ko je imela oči polne peska. Prihodnost je začela napovedovati s šestnajstimi leti, vendar so se njene sposobnosti razvile do najvišje stopnje šele po tridesetem letu.

Jasnovidka je trdila, da so njene paranormalne sposobnosti povezane z nevidnimi bitji, ki ji pošiljajo informacije skozi čas in prostor. Med bizarnimi napovedmi je omenila tudi, da bodo ljudje čez približno 200 let vzpostavili vez z Nezemljani, medtem ko nekateri izmed njih že dalj časa živijo na Zemlji. Nezemljani naj bi prihajali iz planeta imenovanega Vamfim.

KAJ JE NAPOVEDALA....

U jednim ruskim novinama u maju ove godine sabrana su neka od prorocanstava Vangelie Gushterove, poznatije kao Vanga, koja je kao isecak preneo i Serbiandownload.

2010. - Pocetak III svetskog rata. Rat ce poceti u novembru 2010. i zavrsice se oktobra 2014. godine. Pocece kao obican rat, zatim ce biti upotrebljeno prvo atomsko, a zatim i
hemijsko oruzje
2011. - Kao rezultat radioaktivnih padavina, na severnoj polulopti ne ostaje ni zivotinja ni biljaka. Zatim muslimani pocinju hemijski rat protiv preostalih Evropljana.
2014. - Vecina ljudi patice od cireva, raka koze i drugih koznih bolesti (kao posledica hemijskog rata)
2016. - Evropa je skoro bez ljudi
2018. - Kina postaje nova svetska sila. Zemlje u razvoju prestaju da budu eksploatisane i postaju eksploatatori
2023. - Orbita Zemlje se neznatno menja
2025. - Evropa je i dalje jaso slabo naseljena
2028. - Stvaranje novog vida energije (verovatno kontrolisana termonuklearna reakcija). Glad postepeno dobija na snazi. Kosmicki brod sa ljudskom posadom polece ka Veneri.
2033. - Polarni led se topi. Nivo okeana raste
2043. - Procvat svetske ekonomije. Evropom vladaju muslimani.
2046. - Svi ljudski organi mogu da se uzgajaju. Zamena organa postaje jedno od najboljih metoda lecenja
2066. - Za vreme napada na muslimanski Rim, S.A.D. koriste novi oblik oruzja - klimatsko. Naglo zahladjenje
2076. - Bezklasno drustvo (komunizam)
2084. - Oporavak prirode
2088. - Nova bolest - starenje za nekoliko sekundi
2097. - Brzo starenje pobedjeno
2100. - Vestacko sunce osvetljava tamnu stranu Zemlje (ovo nije sasvim objasnjeno - da li ce se vestacko sunce okretati sa Zemljom, ili ce Zemlja biti sve vreme okrenuta Suncu, kao sto je Mesec okrenut prema Zemlji)
2111. - Ljudi postaju kiborzi (zivi roboti)
2123. - Rat medju malim drzavama. Velike sile se ne mesaju
2125. - U Madjarskoj dobijaju signale iz kosmosa (i svi ce se opet setiti Vange)
2130. - Podvodne kolonije (uz pomoc saveta vanzemaljaca)
2164. - Zivotinje pretvaraju u poluljude
2167. - Nova religija
2170. - Velika susha
2183. - Kolonija na Marsu postaje nuklearna sila i zahteva nezavisnost od Zemlje (kao nekad S.A.D od Engleske)
2187. - Uspesno prekinute erupcije 2 velika vulkana
2195. - Morske kolonije (podvodne) potpuno su obezbedjene hranom i energijom
2196. - Potpuno mesanje Azijata i Evropljana
2201. - Na Suncu se gase termonuklearni procesi. Postaje hladnije
2221. - U potrazi za vanzemaljskim zivotom, ljudi stupaju u kontakt sa necim uzasnim
2256. - Kosmicki brod donosi na Zemlju novu strasnu bolest
2262. - Postepeno se menjaju orbite planeta. Marsu preti kometa
2271. - Ponovo se izracunavaju fizicke konstante koje su se izmenile
2273. - Potpuno mesanje zute, bele i crne rase. Pojavljivanje novih rasa ljudi.
2279. - Energija ni iz cega (pretpostavka - iz vakuuma ili crnih rupa)
2288. - Putovanje kroz vreme. Novi kontakti sa vanzemaljcima
2291. - Sunce se hladi. Pocinju pokusaji da se ono ponovo aktivira
2296. - Mocne eksplozije na Suncu (verovatno kao posledica pokusaja njegovog reaktiviranja). Menja se sila gravitacije. Stare svemirske stanice i sateliti pocinju da padaju
2299. - U Francuskoj se pojavljuje pokret otpora Islamu
2302. - Otkrice novih vaznih zakona i tajni Svemira
2304. - Otkrice tajne Meseca
2341. - Nesto strasno se priblizava Zemlji iz Svemira
2354. - Kvar na jednom od vestackih Sunaca dovodi do sushe
2371. - Velika glad
2378. - Nova brzo rastuca rasa ljudi
2480. - Sudar dva vestacka Sunca. Zemlja u polumraku.
3005. - Rat na Marsu. Narusavaju se trajektorije planeta
3010. - Kometa razara Mesec. Oko Zemlje se stvara pojas kamenja i pepela
3797. - Kao posledica oblaka oko Zemlje, na njoj izumire zivot. Ljudi uspevaju da se presele u nove zvezdane sisteme.



No, pa uživimo dokler še lahko...

Just a song

Tjaša.. nalezla sem se od tebe!! =)

Now!

Ko po triurnem opisovanju Antigone ugotoviš,
da imaš na prstu ogromen žulj,
se začneš zavedati kako prekleto

potrebuješ tiste počitnice ...

Summer memories*

[Mandy:]
Pogrešam dneve, pogrešam noči,
ko skupaj smo bili.

[Neja: ]
vse tisto, kar nepričakovano se zgodi,
tudi tisto, ko srce zaboli.

iz dneva v dan,
vsak dan bolj beži
ko podam ti svojo dlan
svet nazaj se zavrti.

[Mandy:]
Srečni, veseli, brezskrbni bili,
a sedaj odšlo je teh par najlepših dni.

Vprašanj toliko, da se ti kar zvrti,
ampak najpomembnejše je to,
če se bomo še kdaj tako zabavali.

Dogodkov sto v spominih živelo bo,
na najlepše dni, ko skupaj smo bili.

[Neja: ]
Ampak ni še konec,
nikoli ne bo!
Še je tu življenje
zabava še bo!

Ne obupaj nikoli,
le kdaj pa kdaj..
Objemi veselje
in živi vekomaj!

Neja & Mandy

Še en mal pa počitnce =D

Can't wait..

http://www.youtube.com/watch?v=4C_oHwLcivY

<3

Shit.

I hear what I want to here.
I see what I want to see.
I'm ignoring the voices ...
I don't want to face the fact that ...

That I've changed.

... they used to whistle ...

Bo že.

Hmm...baje, da je že skrajni čas, da kej napišem...

Zdej mi gre sam eno po glavi....

Matematka, matematka, fizka, matematka...

I'm goin' crazy!!!


Jutr držte pesti za vse nas, keri smo pisal fizko šut, ker jo popravlamo in upamo na najbolše.



Matematka pa fizka sux!

Neja, Tjaša in Petra, hvala^^

Damn!

i miss summer.......

....mmmmmmmm<3

ostajam optimist.

<3

=)

Ona, jezero in tisti dan

Ležala sva v travi. Vse okoli naju se je ustavilo. Trenutek je bil samo najin.

Bil je vroč dan, jutro, pravzaprav. Eno tistih vročih, a svežih juter, ki so posledica deževne noči. Tla so bila vlažna in dišala so po jeseni, ki se je bližala...

Poljubil sem jo, ona pa me je pogledala s tistim njenim pogledom, ki ga je imela le zame. Skočila je name, začela sva se smejati in kotaliti dol po hribu. Ustavila sva se šele pri jezeru. Takrat se je nenadoma vstala, me premerila s svojim pogledom in se začela počasi slačiti. Čisto počasi si je slekla majico, nato pa še tiste ekstremno kratke jeans hlače, ki tako in tako niso nič pokrile. Le sedel sem in gledal. Da sem imel usta na široko odprta, sploh nisem opazil. Stopila je do mene in namignila naj ji pomagam. Odpnem ji »modrc« in se z zobmi lotim se slačenja hlačk. Nor nanjo, ljubim jo, točno takšno kot je – lepo, nepopolno in edinstveno. Želel sem si le, da se ne bi nikoli končalo...

Medtem ko so njene čipkaste tangice padale na tla, je ona že skočila v vodo, jaz pa sem kar oblečen planil za njo. Po večurnem objemanju, kričanju, otroškem lovljenju in poljubljanju v in pod vodo, sva se počasi spravila na obalo (bolje rečen obalico). Seveda sem bil premočen od glave do pet, ona pa je le stala tam in se smejala. Stopila je k meni, me poljubila in med dolgim, strastnim poljubom začela slačiti. Ko je sonce začelo zahajati sva se ljubila in objeta zaspala.

Starši mi niso težili, vedeli so da sem bil z njo, da sva mlada, mogoče so vedeli celo, da nimava več veliko časa. Vedno sem sumil, da nekaj skrivajo...

Poklical sem jo in poslušal zvonjenje, ki je odmevalo v moji glavi v enakomernih intervalih. Tako sem se zatopil v tisto nadležno piskanje, da sploh nisem slišal, da joče. Dogovorila sva se, da se dobiva tam, ob jezeru.

Ko sem prispel, je še ni bilo. Ulegel sem se tam, kjer je bila trava še vedno pomečkana. Avgust se je opazno iztekal, to je bilo moč občutiti tudi v naravi, saj so gozdne jagode zorele zadnjič to leto... Takrat sem jo zagledal. Imela je razbito ustnico in debele podočnjake, verjetno od jokanja. Nisem vprašal kaj je narobe in obžalujem vsako sekundo, ki sem jo imel na razpolago, da bi ji pomagal, pa ji nisem hotel ... Nisem znal, bilo me je strah. Tega si seveda takrat nisem priznal. Trudil sem se biti čimbolj ne očiten, objel sem jo in ji pustil, da joče. Šepetala je, a nisem razumel kaj. Nekajkrat je rekla nekaj kar je zvenelo kot nisem hotela. Sedela sva pod tistim drevesom, v katerega lubje sem na dan, ko sva skupaj predlani izgubila nedolžnost, vrezal začetnici najinih imen. Govoril sem ji da bo vse v redu in jo božal. Sam pa tega nisem verjel. Kar naenkrat jo je zgrabila panika, odrinila me je stran in stekla stran. Tekel sem za njo, toda bila je prehitra. Ustavil sem se in gledal, kako odhaja. Zadnje česar se spominjam, je odsev sonca na njenih laseh.

Ni se oglašala na telefon, ni odgovarjala na moja sporočila, ko sem na vratih tudi po več ur zvonil, mi ni nihče odprl. Hotel sem jo videti, pekla me je vest, želel sem si, da bi mi zaupala svoje probleme, pa naj bodo še tako temni. Odločil sem se stvar vzeti v svoje roke. Splezal sem na drevo, kot sem to počel ponoči. Ko sem splezal na okensko polico in pogledal skozi okno, me je spreletel srh po vsem telesu in kar na ekrat me je oblil mrzel pot. Nisem videl njenih oči, ki so bile kljub globoki žalosti, ki se je skrivala v ozadju, ekstremno lepe, pač pa brezizrazen pogled njenega očeta, ki je hladen ležal na tleh z nožen v hrbtu. Prestrašil sem se, od groze se mi je zvrtelo in padel sem na tla.

Ko sem se po treh tednih zbudil iz narkoze, se nisem spomnil ničesar. To je bil grozen občutek. Vse je bilo novo. Obrazi, s katerimi sem živel, mi niso pomenili nič, moja sobe je bila polna predmetov, ki so zame pomenili le navlako. Zavedal sem se, da je to moje življenje, a ga nisem znal živeti. Ne več. Ne brez nje.

Kaj kmalu sem se začel spominjati otroštva, družine, prijateljev in vseh, ki so me obkrožali, mi kazali slike in se ubadali z pripovedovanjem zgodb o mojem življenju. Imel sem težave s spomini bližnje preteklosti, saj je moj kratkoročni spomin doživel bistveno večje poškodbe, kot dolgoročni. Vedno me je zanimalo koliko od tega, kar so mi povedali, je res, ampak me ni pretirano skrbelo, ker mi je zdravnik pojasnil, da se bom prej kot slej začel zavedati vsega, tudi podrobnosti. Seveda pa ni nihče vedel, kako dolgo bom moral živeti v nevednosti. Nisem pa razumel, zakaj so vsi povesili pogled in zamenjali temo, ko sem povprašal po mojem ljubezenskem življenju. Sprijaznil sem se in si rekel, da sem očitno grozljivo slab in neresen s puncami ter se nehal obremenjevati.

Za svoj 16. rojstni dan sem dobil psičko. Dobro se spominjam tega dne. Tri mesece po poškodbi, pozno novembra, me je brat zbudil tako, da je v mojo sobo pripeljal mlado psičko - Titi. Takoj sem jo vzljubil, saj me je nekaj v njenih očeh spominjalo na nekaj še neodkritega, a znanega. Vedno, ko sem se zazrl v njen pogled, sem se zavedal, da skriva odgovore na še ne zastavljena vprašanja.

Kmalu je zapadel sneg, letošnja zima je bila zelo bogata in bela. Ko sem stopil na prag hiše, me je v nosnici zarezal ledeno mrzel zrak, da me je brazgotina na čelu tako zaskelela, da se bolečina počasi čez cele možgane prenesla dol po hrbtenjači. Pa saj poznate ta občutek.

Titi je pritekla k meni in mi skočila v naročje ter me veselo polizala po obrazu. Šla sva na sprehod. Nekaj je bilo drugače. Nekaj me je vleklo naprej, vedel sem, da sem tu že bil, občutek nevednosti me je spravljal ob živce. Hodil sem po stezici in se počasi začel zavedati, da mi je ta pot znana. Ko sem prišel na vrh hriba sem se spomnil kotaljenja po hribu, smeha in veselja. Videl sem sebe in, in... Nisem je prepoznal. Ne še. V dolini sem zagledal jezero. Stekel sem proti njemu z željo, da končno najdem še izgubljene dele sestavljanke. Ko sem prišel do vode, kateri je kraljevala ledeno mrzla prevleka, sem se usedel ob rob in zrl proti gladini vode. Zazdelo se mi je, da je pod ledom nekdo, ki kriči na pomoč. Videl sem lepo dekle. Zvrtelo se mi. Hotel sem ji pomagati pa ji nisem znal, hotel sem... A me je bilo strah. Takoj mi je postalo jasno, da ta občutek ni nov, zavedal sem se tudi, da sem ga skušal potlačiti globoko vase in da me ga je bilo sram. Pa nisem vedel zakaj. Dekle se mi je prebliževalo, trkalo je na led, ker si je želelo ven iz hladnega zapora, ni si želelo konca. Jaz pa sem se ustrašil in stekel stran.

Celo pot sem tekel. Niti za sekundo se nisem ustavil, niti ko so me pljuča že bolela od mrzlega zraka. Nisem se oziral. Poskušal sem se znebiti krikov dekleta ujetega v ledeni usodi, lagal sem si, da nisem jaz tisti, ki jo je ubil, ker ji ni pomagal.

O dogodku seveda nisem spregovoril z nikomer, bilo me je strah, da bi me imeli za norega. Do pomladi sem se izogibal pogledu na hrib za hišo. Tudi, ko sem nesel smeti iz hiše, sem šel raje po dvakrat daljši poti, kot pa da bi se bil prisiljen soočiti z strahom pred spomini iz jezera.

Prišla je pomlad. Po dolgi zimi so rožice zopet veselo razprle svoje cvetove in se grele na soncu. Hrib za našo hišo je porumenel od trobentic in vse bolj me je mikalo, da bi se vrnil k jezeru in enkrat za vselej pogledal v oči... Tistemu. Hodil sem počasi. Titi sem pustil doma, a je pritekla za mano in me veselo spremljala. Kljub mojem kriljenju z rokami, da bi ji dopovedal, da more domov, se me je uporniško držala kot klop in sledila vsakem mojem koraku. Ko sem prispel k jezeru me je bilo strah kot še nikoli. Strah me je bilo pogledati v preteklost. Razgledal sem se okoli. Titi je začela kopati pod nekim drevesom, jaz pa sem bil radoveden in sem se ji pridružil pri raziskovanju. Na drevo je bil vrezljan današnji datum... Pred tremi leti. Pod datumom pa sta bili na malo vrezljani začetnici dveh imen. Dotaknil sem se jih, in v trenutku, ko je moja roka prišla v stih z lubjem, so se mi zašibila kolena in padel sem. Spomnil sem se vsega. Videl sem kako sva se spoznala, kdaj in zakaj sem vrezljal datum na drevo, spomnil sem se dneva, ko mi je prvič povedala, da jo oče zlorablja in spomnil sem se vsake sekunde, ki sva jih v dveh letih preživela skupaj. Toda njen obraz je zame ostal skrivnost. Nikakor se nisem mogel spomniti njene podobe. Videl sem lepe ustnice, bledo polt, rjave lase, ki so bili mehki kot svila, globoko žalostne, a ljubeče oči. Nisem pa znal sestaviti celote.

Vedel sem, da sem edini, ki ne ve kaj se je zgodilo z njo. Sovražil sem jih. Sovražil sem vse, ki so mi prikrivali, da obstaja. Ali pa je obstajala? ...

Tekel sem. Titi je lajala in tekla za mano. Nisem se ustavil. Nisem vedel kam grem. Vedel sem le, da hočem vedeti, kaj se je z njo zgodilo. Prišel sem do neke železniške postaje. Vedel sem, da sem prvič tu. S Titi sva se skrila med prtljago in zaspala.

Sploh ne vem koliko časa je minilo, od kar sva na vlaku. Izstopila sva šele, ko se je že znočilo. Znašla sva se v državi, katere jezika nisem poznal. Ni me bilo strah, niso me obhajali dvomi. Vse kar sem videl pred očmi je bil cilj da jo najdem in vse kar sem želel je bila ona. Videl sem nekega mladega fanta z lap topom v naročju in slušalkami v ušesih. Poprosil sem ga, v angleščini, seveda, če si lahko malce sposodim internet, ker sem se malce izgubil. Fant mi je nejevoljno pomagal in se ubadal s Titi, medtem ko sem jaz zbiral podatke o njej in dogodku lanskega avgusta. V nekem članku je pisalo, da je dekle, ki je hladnokrvno umorilo svojega očeta pobegnilo. Vse, kar je pustila kot sled, je pismo, v katerem je pisalo: »Saj nisem hotela. Če bi ti povedala ne bi razumel... Če mi boš kdaj lahko odpustil, me poišči. Ljubim te! Vedno te bom. Samo tvoja... Za vedno.« Bil sem prepričan, bolj kot kdajkoli prej, da nama je namenjeno biti skupaj. Ne glede na ceno, ki jo bom za to mogel plačati. Ko sem že hotel iti, sem na dnu spletne strani zagledal povezavo za nek članek, ki se nanaša na zgoraj opisan dogodek. V upanju, da je to kakšna sled, sem kliknil na povezavo. Pred mano se je odprlo poročilo o dogodku, ki se je zgodil, ko sem bil jaz v komi. Mlado dekle me je namreč obiskalo v bolnišnici in se sklanjalo nad mano, kot da me hoče zadušiti. Moja mama jo je zagledala in jo z vazo, ki je bila na omarici ob vstopu v sobo, udarila po glavi, da je padla na tla in v naslednji uri umrla zaradi možganskih krvavitev.

Končno sem jo našel. Vedel sem, da me čaka. Vedel sem, da brez mene ne more naprej. Iz žepa sem potegnil "švicarski nožek", ki sem ga nosil pri sebi že od 3. razreda. Pogledal sem fanta in ga nahitro ocenil. Zgledal je prijazno, bil je mlad in očitno tudi bogat. Zaklical sem mu: "Take good care of her, she's the best!" in še zadnjič uzrl Titi. Seveda me je fant gledal, kot da sem mu parvkar sporočil, da bodo jutri na Zemljo pristali Marsovni in napovedali boj za obstanek rase. Potem sem odprl nožek in si prerezal žile. Ni me bolelo. Ko je kri kapljala po travi, sem čutil olajšanje. Bil sem... Srečen. Kriki neke stare ženske in zvok sirene je zadnje, česar se spominjam.

Čudno je gledati sebe od tako daleč. Čudno je videti svoj brezizrazen pogled, ki strmi v prazno, medtem ko ga pokrivajo z belo rjuho.

Vleklo me je stran. Pred mano so se odvijali dogodki mojega življenja, ki so predstavljali prej izgubljene delčke sestavljanke. V tistem dolgem treutku sem našel odgovore na popolnoma vsa vprašanja. Končno sem videl njo. Tako lepo, nepopolno in edinstveno. Bila je tam, ob jezeru. Čakala je. Stopil sem do nje in se je dotaknil. Res je ona!

Poljubila me je in ostala sva ujeta v trenutku večnosti ...

Tračnce

Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa...



Bedaa...