Don't Try To Understand.

Polet z balonom

2011-10-17T19:45:00.000+02:00

Super nepozabno doživetje. Super nepozaben pristanek. Super nepozaben balonarski krst.

Neja =)

Frizerka?

2011-06-19T22:52:00.001+02:00

Rajš ne... =P

Moje prvo friziranje ...

..., ki je izpadlo kr kul. =D

Končni izdelek si lahko ogledate, ko ga vidite, ali pa pokličete na tel. št.: 040819xxx

Neja ;)

Najino drevo

2011-06-08T21:13:00.000+02:00

Vse najboljše =)

2011-06-03T15:07:00.003+02:00

;)

Ajša

2011-05-04T22:15:00.003+02:00

Moja moja Ajša - nora Ajša. =)

°°

2011-05-03T19:52:00.003+02:00

Neki amaterskih slik s profesionalnim fotoaparatom.. =P

Španija: zakon, noro, super, nepozabno, utrujajoče, fenomanalno, žurersko... pač - to morte doživet!

Neja =)

Sobota

2011-03-28T21:43:00.004+02:00

Nekaj slik s piknika. =D

Foto by Luka & me

Neja

Hvala

2011-03-12T13:13:00.003+01:00

Hvala vsem, ki ste moj polnoletni rojstni dan naredili poseben in nepozaben! =D
Več slik kmalu. =)

Pa še malo zamuden pozdrav iz Bovca/Kanina/Sella Nevee/Trbiža =)

In še končno sem dobila knjigi Girls in pants & Forever in blue. =D

Zdej grem pa mal v šoping, ker se morm neki lepga oblečt nasledn tedn za maturanca. =)

Nejaa

Ena pasja!

2011-02-28T23:41:00.003+01:00

Žal boste malce obračali glave ;)

Lep marec vam želim!

Tjaša

Apocalyptica

2011-02-23T21:15:00.005+01:00

Lukatu sem za rojstni dan kupila karte za Apocalyptico in tako sva se včeraj odpravila v Ljubljano. Najprej malo po mestu, potem pa na koncert v cvetličarno. Že to, da sva prišla do tam brez, da bi se zgubila, je bilo super. V cvetličarni sem bila prvič in klub mi je bil zelo všeč, prav tako predskupina, Apocalyptica pa je bila fenomenala/super/zakon...

Če kdo slučanjo ne ve, Apocalyptico sestavljajo 4 čelisti, ki igrajo metal. Sicer nisem fan metala, ampak oni so me pa čisto navdušli s svojimi komadi.

In da ne pozabim, bilo je mrzloooooooo, ledeno!!! Seveda, po koncertu sva še 3 ure tavala po Ljubljani in zmrzovala, čakala na vlak.

Med čakanjem v vrsti

predskupina A life divided

Priporočam:
Nothing else matters
I don't care

Še vedno me zebe - Neja =)

To - ono

2011-01-26T18:25:00.007+01:00

Prvo upam, da sploh še kdo bere ta blog, ker je zadnje čase malo znemarjen. =)

P!nk je posnela dva nova super zakon spota, ki ju morte vidt! (In ja, še vedno sem zasvojena z njo =)

Raise you glass . F**kin perfect

Očitno razhaja kar precej bolezni zadnje čase... gripa, bronhitis...
Ko sem en teden ležala doma, sem pogledla nešteto filmov. Tuki je neki mojih najljubših, če kdo slučanjo nima kaj za počet =):

Funny people
I love you Philip Morris
Julie & Julia
Leap year
Letters to Juliet
Megamind
She's the man
Spread
The sisterhood of the traveling pants 1 & 2
The kids are all right
The last song
You again ...

Večinoma sam romantične komedije, ker se mi druga ni dal gledat.. =P

In ker je ta objava že itak kr neki skup zmetana, lahk priložim še slikce:

Prvi zvončki letos =)

Ajša

Drsalke - božičkovo darilo =D

Neja

Veseli prazniki ☻

2010-12-29T20:26:00.001+01:00

Ojla. Upam, da ste vsi uživali v praznikih, nekateri bolj, drugi manj. Upam, da vas je več bolj.

Darila. Njihov pomen se po malo spreminja. Danes so drugačna kot so bila včasih. Danes je vpletenega preveč denarja - malo manj pa izvirnosti, domišljije in sreče na obrazu tistega, ki darilo prejme.

=)

Lukatu se je dal - no bolj njegovi mami =P

Bok mami! =) (Luka mora neki napisat)

In še nekaj za tiste, ki ste malo bolj eko. LiNK

Neja =)

Dunaj

2010-12-17T21:43:00.004+01:00

Včeraj smo nekateri gimnazijci obiskali Dunaj. Bilo je čudovito in zelooo mrzlo. Spodaj je nekaj slik, ki žal niso tako dobre, ampak pomembno je, da so.

Najbolj sem bila navdušena nad Hudertwasserjevo hišo. =)

Schönbrunn

Hundertwasser

Neja

Down, up, down, up, down, down, down ...

2010-12-06T14:28:00.002+01:00

Poznate zgodbico o majhnem polžku?

Ta majhni polž je sanjal velike sanje. Že kot čisto majcena živalica si je želel sočnih češenj iz samega vrha drese. Zavedal se je, da je majhen in počasen, zato je skoval načrt, da bo odrinil zgodaj spomladi, saj je želel vrh doseči še preden sočne sedeže načne starost. Po težki poti, ki je trajala zelo dolgo, je priplezal do češnje, se ozrl v njene višave in nemudoma začel lezti proti vrhu. Vsak dan je prilezel malce višje, a je vsakič, ko je počival, tudi malce spozlel dol. Češnje so že zorele, on pa se ni za to ni zmenil, hrepenel je le po tistih, ki so bile na samem vrhu. Plezal je hitreje, a se je zato tudi hitreje utrudil, počivati je moral dalj časa in zato je tudi spolzel dosti nižje. Polžek je plezal in plezal, vsak dan bol lačen in utrujen. Ne glede na to kako se je trudil, vrh ni bil nič bližje.

Pametni polžek je kaj kmalu po tem, ko je ugotovil, da to več nikamor ne pelje, ozrl lažjo pot in se preprosto podal na stransko vejo, ki je bila precej bolj položna, sadežev pa je bilo na njej vseeno dovolj. Tako je vseeno uspel doseči svoje sanje, le da je moral pot malce prikrojiti.

Zakaj je to torej tako težko? Zakaj ljudje še vedno rinemo z glavo skozi zid in želimo tisto tam gori, čeprav sploh ne vemo kaj nas tam pravzaprav čaka? Cilj, ki je zastavljen, ne bo nikamor ušel ... Le pot je včasih treba malce prikrojiti in uvideti, da je tisto kar delamo čisto brezveze, tisto kar želimo pa čaka, da tik pred nami. Odpri oči!

Tjaša

Despicable Me

2010-11-29T22:35:00.001+01:00

It's so fluffy I'm gonna die!

Trenutno sm kr mal obsedena s temle risanim filmom. Ogled priporočam vsem tistim, ki ste se pripravljeni smejat majnhim rumenim stvorom in takšnim prizorom kot je tale:

Neja

Let it snow

2010-11-27T00:29:00.001+01:00

Let it snow, let it snow ...

Ajša, čist nora =)

Neja

Emptiness

2010-11-19T23:37:00.002+01:00

Točka

2010-11-17T20:25:00.000+01:00

Prišla sem do tiste točke v življenju, ko vidiš, da je nekaj narobe s tvojim načinom življenja in moraš nujno nekaj spremenit.

Vsak dan, vsak teden isto. Spanje, šola, ˝ne da se mi nč˝, spanje, šola, ˝delaš kr neki˝, ...
Za mano je grozen dan v šoli (če odštejem športno). Trudiš se, znaš, uspeha pa nikjer. In potem, ko je nekaj narobe se zdi, kot da se vsi spravljajo nate. V njihovi ovinkasti tožbi se najdeš kot eden izmed glavnih krivcev.
Sploh več ne vem zakaj hodim v šolo. Pa tudi pojma nimam kaj naj grem študirat. Imam sanje, ki se mi zdijo tako daleč ...

Meša se mi.

Najraje bi šla nekam za 2 tedna, sama.

Neja

Hey there ...

2010-11-09T16:26:00.003+01:00

Včasih je bilo mnogo lažje ... Vsedla sem se pred računalnik, ideje so padale kot ta današnji novembrski dež, vse skupaj je imelo nek smisel in zaokroženo celoto ...

Pretekli čas sem posvetila predvsem iskanju same sebe, namesto besed sem obračala glavo v iskanju smisla obstoja, vsak dan sem se prisilia zbuditi z nasmeškom, vse proste trenutke sem namenila odpiranju oči ... Želela sem videti ... Videti svet, poletje, toplo morje in lepoto hladne jesenske noči. Učila sem se občudovati minljivost in čarobnost tega tukaj in zdaj.

Duhovi tistega so nekaj podobnega slabim sanjam - nikoli ne gredo iz glave. Vidiš jih vsakič, ko zapreš oči, začutiš jih vedno, ko ti nekaj prekriža načrte. Včasih se želiš zapreti v omaro ali z odejo pokriti čez glavo, a veš, da te bodo vseeno našli ... Zato se še bolj potuhneš, počasi in potiho zadihaš, umiriš srce in počasi odpreš oči ... Zginejo.

Imeti dovolj poguma, da odpreš oči, je včasih strašneje od samega skoka s padalom in je težje od lovljena mavrice. A ko jih odpreš, vidiš, da je mavrica tu, lahko se preprosto vsedeš na rosno travo in občuduješ lepoto novembrskega dežja, v katerem se odbija svetloba zahajajočega sonca ...

Končno spet dihaš s svojimi pljuči.

Spet z vami - Tjaša

Povezano?

2010-11-02T18:46:00.004+01:00

Ste vedeli, da sta noč čarovnic in dan spomina na mrtve povezana?
Vse skupaj naj bi se začelo s Kelti, ne pa v Ameriki. V tem času so stari Kelti praznovali festival ognja, ki je trajal štiri dni. Eden izmed teh dni je noč čarovnic. Na ta dan oz. večer, so praznovali novo leto oz. prehod iz starega leta (poletje) v novo leto (zima). Za Kelte je bil ta čas čaroben, saj naj bi se takrat mrtvi sprehajali med živimi.
Na dan vseh svetih pa so pogani prosili in molili mrtve heroje, da jih obvarujejo hudobnih mrtvih. Mrtve so namreč delili na dobre in hudobne. Dobre so povabili domov, jih počastili in jih prosili obvarovanja ter jih poslali na drugi svet, hudobne pa so pomirili in jih spravili stran od domov.

All Hallow Even - večer vseh svetih ... Halloween

Zdelo se mi je zanimivo, saj sem sama slišala že veliko različic, ki pa so bile manj pozitivne kot tale.

Vir

Neja

Buča

2010-10-27T21:41:00.005+02:00

Buča Jack =)

(Sej nama je ratal, sam en zob je mal bol tko.. =P)

Kar me takoj spomne na ...

Neja

Puzzle

2010-10-24T19:55:00.006+02:00

Ojla.

Blog je bil nekaj časa zaprt, saj je bil potreben prenove.

In zakaj naslov Puzzle? Ker sva se z Lukatom spravila nad 3000 puzzel. Ja, to ni normalno, to je ogromno. =)
Za vse tiste, ki ste nori ali pa tudi malo manj nori na puzzle, bodo te objave prave z vas. =)

Začetek: Nedelja, 17.10.2010 ob 16.27 (recimo)

Tole je sam okvir in še ta ni dokončan.

Neja

Foto

2010-09-28T18:36:00.003+02:00

No, če ma kdo čas...

Glasujte: http://www.lifestylenatural.com/natecaj/poglej.php?id=1053&page=0

Foto: Luka

Neja

Gameboy

2010-09-26T10:26:00.004+02:00

Moj stari Nintendo Gameboy spet dela! =D

wiii Super Mario

Hvala Luka =)

Neja

Sonce

2010-09-21T19:29:00.007+02:00

Zbudim se, pogledam čez okono in vse kar lahko vidim je voda. Kmalu pridejo družinski prijatelji, znanci, umikajo še zadnje pohištvo in potem čakamo. Voda raste, raste, raste. Potem pa kar naenkrat začne vreti iz tal, odtoka, stene. Vode je vedno več, počasi raste. Vodo pumpajo, voda še raste, kmalu poplavi tudi cesto. Popoldne je - voda raste vedno bolj in se ne vstavi. Sedaj delajo že 4 pumpe. Odkopijo ekeltriko. Voda se še ne vstavi, dobimo peto pumpo. Večer je. Voda končno upada. Ob treh ponoči je končno konec.

Zahvala gre vsem, ki so pomagali ali pa ponudili pomoč. Prijatelji, znanci, sosedje, prostovoljci, gasilci.

Ko gledaš po televiziji je hudo, ko pa to doživiš je grozno, delaš kar je v tvoji moči, včasih obupaš, a so tu ljudje, ki ti pomagajo.

Organizacija pa na dnu. Policaji se peljejo mimo soseda, niti ne pogledajo kako je, 1 km stran pa stojijo ob cesti (ki ni blizu poplave), se pogovarjajo in smejijo. Ljudje se kar vozijo po poplavljeni cesti, tako, malo za zabavo, malo za res in ne razmišljajo zraven, da s tem dvigujejo nivo vode.
Poleg vsega pa lahko na internetu zasledimo, kako se nekaeri z weakeboardingom zabavajo ob poplavah. Kaj je narobe z ljudmi? Naslov nekega članka je Amerikanizacija Slovencev ...

En sosed spi v avtu, ker je vse ostalo prizadela poplava. Nihče od poklicnih služb se niti ne ustavi. Vem, da je težko priti do vseh, a vseeno, v treh dneh ... (?!)

Ne predstavljam si, kako je tistim, ki ji voda še vedno grozi. Tega ne privoščim nobenemu.

Ko si na koncu, več ne veš kaj bi. Gre ti na smeh, enostavno ne veš več kaj. Če jokaš ne pomaga.

Povejte mi, kako dolgo bomo še onesnaževali Zemljo? Nihče še ne pomni takšne poplave. Naravnih katastrof pa je vedno več.

Neja

Morje pa to

2010-08-24T21:08:00.005+02:00

No pa sem le dočakala mesec avgust. Najprej Laško z dragim, potem pa v Izolo na morje z ljudmi, ki jih poznam in ki jih še nisem poznala, spet tretje pa se spoznala iz čisto drugačnega kota, dobrega, ene pa iz slabega. Ah ja...

Važno je le to, da smo se imeli super in uživali, se kopali, napedolinali in naigrali odbojke na mivki ter se nasmejali in naposlušali sosedov iz Kranja. Eden izmed njih mi je vsak dan povedal, da je bil na Rock Otočcu in da je imel irokezo ter igral nogomet. Ko mi je tretji dan omenil Rock Otočec je bil presenečen, da vem, da je imel irokezo. =P Bogi...

V torek pas smo se odpravili na "izlet" v Portorož, ker žalostno, ampak v Izoli po 10 uri skoraj nič več ne dogaja. Privoščili smo si koktejle v Alayi, se sprehajali po plaži, šli na nachose, big dicka in adios mother fucker v mehiško, šli na trampoline in se ob pol 4 zjutri edini sprehajali po Portorožu in iskali hostel, oz. se odločali ali bi spali na travi ali šli s taxijem v apartma. Seveda - zadnje. =)

Sedaj pa komaj čakam petek, ko bom ob pol 8 sedla na stol in me bo stojevodja olajšal mojih tirov. Končno. =)

P. S. Špeli, še vedno upam, da boš še naprej moja sošolka. Če pa ne, pa, da bo najino prijateljstvo večno. =*

P. S. S. Uživite počitnce kuk jih še je!!!! =O

Neja

Having fun?

2010-07-27T16:49:00.004+02:00

Opažam, da ta blog malo sameva...

No ja, tu so še ene počitnice in še eno počitniško delo. Letos sem se zopet lotila koruze, tokrat z Anjo. In letos res zadnjič! =)

Letos pa sem končno dočakala Kostanjeviško noč. Vsa prejšnja leta sem bila na morju.
Tiste lučke po Krki so me čisto prevzele. =)

Rock Otočec

2010-07-07T12:20:00.006+02:00

Letos sem končno dočakala Rock Otočec. =) V petek popoldne sva spakirala obleke, nutelo, šotor in spalne vreče ter se odpravila raju naproti.

Klujb manjšemu številu udeležencev na letošnjem Rock Otočcu, je bilo še vedno dovolj zabave. Imela sem se super, blata je bilo dovolj, a sem raje uživala na travi in v Krki. =) Meni najboljša zabava pa je bila ekipa Improleptike, naši dragi komedijanti s Pižamo na čelu.

Hvala za to super darilo! =*

Slike:

Zbogom bus li

Iron Median

Noče vstat.. =P

Še več slik

Bi, bi ...

2010-07-04T19:34:00.003+02:00

Če bi smela, bi napisala ...

* * *

Imaš prijatelja, ki ga povabiš na kavo in se z njim pogovarjaš o vsem, samo o resnih zadevah ne, imaš prijatelja, s katerim ne greš nikoli ven, lahko pa mu poveš čisto vse, imaš prijatelja, s katerim se sploh ne pogovarjaš, pa vseeno ve vse o tebi, pa imaš takega, ki ti posoja denar in obleke, zopet takega s katerim hodiš na žure in cel kup prijateljev, ki jih pozaš le, ko si malce pijan ... In imaš tistega posebnega nekoga, ki je vse to in še več, ki drži tvojo roko ob grozljivki, ki ti briše solze, ko ti je hudo. Ta nekdo je vedno tu, da zamenja žarnico in obesi sliko, ne zato, ker sama ne bi mogla, ampak preprosto zato, ker je občutek, da to dela le zate tista pika na i.

No, tako, dragi moj junij je minil, julij je že v polnem zagonu, jaz pa vse prej kot to. Šolsko leto je bilo zaključeno uspešno, z uspehom sem zadovoljna in po vseh pravilih bi sedaj morala uživati kor nora. A vse kar dejansko počnem je, da čakam, čakam in čakam. Najprej sem čakala, da bo naredil popravca, nato na to da bo ozdravel, zdaj pa samo še ... čakam ...

Ja, tile naši prijatelji so res nekaj posebnega. Dajo nam občutek, da smo nekdo, da pripadamo, da smo ljubljeni ... Zakaj se torej jaz počutim taaako samo?

Letošnje počitnice so popolnoma drugačne. Saj sem vedela, da bo tako, saj smo leto dni starejši, zrelejši, vsak ima zopet malce drugačne cilje, dopusti in razna kampiranja stalno mešajo štrene. No, in tako bo napočil tudi moj čas, ko bom preprosto spakirala veeeeelik nahrbtnih, KONČNO objela svojo sestro in šlaaa daleč stran od tega ubijajočega čakanja na trenutek, ko bo ugotovil, da odhajam.

Uspela sem celo doseči točko v življenju, ko se nisem le zavedla, da sem nesrečna in nezadovoljna, marveč sem se s tem tudi sprijaznila. Vsi ti dragi prijatelji služijo svojem namenu in celijo rane po vojni ... Kje pa je tisti, ki bo branil med njo?

Jaaa, kooončno bom šla, in dolgih bo šest tednov preden me bo spet videl. Najprej Krk, nato po svoje dolgo neizživeta sanje, potem pa naprej po cesti pa kamorkoli nas bo ta nesla. Veliko pričakujem od tega poletja. Predvsem pa si želim zabave in druženja s svojo sestrco in ogromno sprehodov s svojim bodočim.

Predolgo se vrtimo v vedno enakih vzorcih svojega življenja in se jim slepo prepuščamo. Nesreče se navadimo, bolečine ne čutimo več, zdi se, kot da smo si namenoma izkopali oči in prišili usta v nasmeh, ker je preprosteje pač ne videti in ne vedeti. Zdi se, da se namenoma mučimo, da bi ugajali. Komu? Saj ni nikogar.

Uff, kako kooomaj čakam! =D Za začetek pa bom sama pogledala grozljivko, sama bom zaspala in ko se bom zjutraj zbudila, si bom privoščila dolgo prho, nato pa končno pospravila hišo in se pripravila na tisto novo, ki me bo veselilo. In vse to bom naredila čisto sama. Saj sem velika punca ;)

* * *

Jap, še dobro, da ne smem.

Znano

2010-06-26T15:27:00.006+02:00

Zaradi deklet s patološko potrebo po
pozornosti, ki se šopirijo po medijih kot
kokoši na gnoju slovenske praznine, je
čedalje več mladih in otrok prepričanih,
da je to dovolj, da človeku v življenju uspe.

Desa Muck (Ona, maj 2010)

Jaz se stinjam z Deso, pa vi? Ste že kje videli kaj takšnega? Jaz to vidim vsak dan oz. v šoli večinoma...

Neja

To my dear grandma'

2010-06-09T18:58:00.003+02:00

Zgodilo se je kar tako in kar naenkrat. Saj verjetno poznate občutek, ko mislite, da bo nekdo vedno tam, da se bo vate zazrl s svojimi še vedno mladimi očmi in ti ponudil staro, zgubano roko in ti dal pameten, nezmotljiv nasvet ... In potem tega kar naenkrat ni več. In zaveš se, da bi tej čudoviti osebi lahko podaril mnogo več srca, saj je ona tebi ponudila svojega na dlani.

Prav smešno je, da lahko življenje osebe v visoki starosti zapišemo na en ušiv list papirja, ki zbledi, kot zbledijo pozlačene črke na spomeniku in bum ... kar naenkrat te ni več. Mogoče je življenje precenjeno. Mogoče je samo faza med prej in potem. O prej nekaj vemo, a potem bo vedno ostal skrivnost. In zato življenje tako cenimo, zaradi nevednosti, strahu po potem.

Vse izkušnje, solze, bolečina in smeh ter radost ... Vse to je zapisano na spokojnem obrazu stare osebe, na rokah, ki so trdo delale, da so si prislužile kruh, na obledelih slikah, ki jih tako skrbno varujemo, da ne bi pozabili živosti v njenih svetlih očeh. In kako rada je potovala! Oh, koliko sveta je videla ... Kdo pravi, da ljudje v pokoju pozabijo živeti? Ona je takrat šele zares zaživela! Vse do nekega marčevskega popoldneva, ki je ugasnil plamen v njenem telesu, očem pa je vseeno pustil svo njihovo radost. Še vedno je potovala ... a drugje, drugače. Potovala je v sanjah in sanjarijah dolgočasnih enoličnih dni in v nočeh, ko je bilo v sanjah preprosto lepše. Potovala je daleč in stran od dejstva, da jo je bolezen obsodila na posteljo in ji vzela kar ji je bilo najljubše - svobodo.

Danes spet lahko potuje. Lahko gre daleč in čez, lahko poleti in skače, spet živi. A ne z nami, ne tu. Črke bodo zledele in slike zgubile svoj smisel. A radost njenih oči bo vedno gorela v naših srcih ... Ker jo imamo radi. In ona ima rada nas, zato vem, da je nismo izgubili.

Tjaša

Talent

2010-06-07T15:26:00.004+02:00

In tako torej. Stojiš na velikem odru z majhno punčko in upaš na zmago... Na zmago, ki je ne dočakaš, ker jo je dobila mala 7 letna punčka, ki nima niti najmanj pojma kaj to sploh je.

In tako je slovenski narod zopet dokazal kako glup je.

Sej vse lepo in prav, da zna tako lepo peti in lepo, da to vidi vsa Slovenija, ampak meni se zdi, da je bilo veliko ljudi včeraj na odru, ki bi si to zmago zaslužili in bi jim v življenju dejansko nekaj pomenila in bi se je zavedali na prav način.

* * *

"Všeč mi je, da me vsi kličejo prinsecka, počutim se prijetno, če bi zmagala, bi bila zelo vesela in bi kar skakala in vriskala od veselja, petje mi pomeni vse na svetu ... "

Takšne in podnobne izjave so mali Lini prinesle zmago. Zato ker je pač majhna in sladka in preveč samozavestna. Sama sem pevsko povsem nenadarjena, zato po njenih pevskih sposobnostih ne bom pljuvala in bom raje zaupala mnenju žirije. Verjamem, da je mala super odpela ... Prav tako dobro (ali še boljše!) pa je odpela tudi druga superfinalistka, ki je pač deset let starejša in zato ni zmagala ... Resnično ne razumem odločitve slovenskega naroda. Da nekdo 50.000€ položi v roke sedemletnega otroka je neumno, saj denar še lep čas sploh ne bo njen. Če se bodo njeni starši pametno odločili, ga ne bodo zapravili za njeno pevsko kariero in nevemkakšno šolanje, ampak ga bodo varčevali do študija, takrat pa naj se mala sama odloči, kaj bo z denarjem. Seveda pa ostaja tudi druga zgoraj omenjena pot; pevska kariera. Mala je stara sedem let, končala bo 2. razred osnovne šole, madonca, otrok je še! Otrok, ki rabi svoje otroštvo, kasneje mladostništvo. Ne vem, no, izid včerajšnega finala se mi zdi z eno besedo preprosto N E U M E N.

Prilagam še malo (talentirane!!!) paše za očke ;)

N&T

Again

2010-05-31T22:21:00.002+02:00

... it's getting dizzy, everything's spinning ...

Just go away, you fu**in' guilt!

Leave me alone!

Please ...

Baby, I'm so sorry. ='(

Tjaša

Lisca

2010-05-30T00:48:00.006+02:00

Tiste, ki nismo šli na Poljuko ali pa tiste, ki niso šli na Komno, je doletela ta sreča, da smo imeli pohod na Lisco. Juhu.
V bistvu je bilo ful fajn... če je družba taprava je vse kul. No, bilo bi še bolje, če ne bi bilo tako zelo strmo (vsaj zame).

z Majo

Razgled z Lisce

Seveda se mi pa itak ne zdi fer, da ti vsi profesorji težijo s tem, kako ne boš dobil spričevala, če nimaš teh ur opravljenih. Bla bla bla... Vsi tisti, ki nimajo teh ur, bodo dobili spričevala v roke prvi.

Everything is gonna be ok. We're here for you. =)

When you feel like you are not apart of them anymore.

Protest

2010-05-23T20:15:00.004+02:00

Nimam kej za delat. (Beri: Delam seminarsko za biologijo in se učim geografijo.)

Torej ja, kaj je trenutno glavna tema? Ah ja, protest pa to. In kaj vi mislite o tem? (anketa)
Jaz osebno mislim, da je blo to neke vrste sranje. Večina, ki so šli protestirat sploh niso vedeli zakaj protestirajo. Ah ja točno, sori, vejo zakaj so šli:
Ker bojo ukinli študentsko delo! Ja, to je res, ampak mi ne bomo zato nič na slabšem. Uveljavi se malo delo, ki nam ne naredi nič škode, le študentskim servisom. Mi bomo isto plačani.
Ok, kaj pa mogoče štipendije? Ah, za to se ne sikiram, jaz je itak nimam. Sicer pa itak, državno ma vsak drugi.
Kaj pa malica? To je edina stvar, za katero sem proti. To je brez veze. Če so lahko do sedaj plačali malice, zakaj več ne morejo?...

In 'obdelava' parlamenta s tlakovci in podobno. Vsi starešji se zgražajo in tako je tudi prav. In res se ne spodobi... Ampak mogoče (si js razlagam v svoji glavi) je bil pa to edini način s katerim so dijaki in študenti lahko nakazali, da bi jih vlada končno poslušala.

Peace

Maybe, must be

2010-05-18T23:06:00.003+02:00

"Prosim, Bog, naj bo to res!" govorim sama sebi in z upanjem pogledujem "gor". Kar naprej, spet in znova osvežujem stran svojega maila in občudujem te biserčke in nasmeh, ki bi kmalu utegnili biti moji ... Vse bolj upam in se hkrati bojim, da bo ta moja potencialna sreča znova spolzela med prsti, še preden se je dodobra oprimem. Želja je tako močna, da se je že bojim. Najraje bi pobegila stran in pustila, da se stari razvijejo same od sebe, želim si ne tako obupno in obupano želeti ... A ko spet in znova odprem ta mail in se zazrem v tista dva biserčka se zavem, da je to to. Je vse, kar mi manjka, tisti delček, ki ga iščem že dve leti ... Pa tako blizu je! ...in hkrati tako daleč.

Tjaša

Ajša

2010-05-18T18:09:00.004+02:00

Ko imaš kar naekrat vse trenirke umazane.
Ko te ne uboga.
Ko se carta s tabo.
Ko se ima za malo šefico.
Ko te skoraj ubije.. =P

=)

Metallica

2010-05-17T14:22:00.005+02:00

Hipodrom Zagreb, nedelja 16. 5. 2010 od 21.00 dalje.

Ker je moj dragi nor na Metallico si je že nekje januarja kupil karto za koncert in posledično tudi jaz.
Bile so 2 predskupine, prva je bila meni osebno 'kr neki', druga pa je bila kar dobra.
Drugače ne maram metala in zihr nism fan, ampak ker je bila ravno Metallica sem si rekla, da grem verjetno prvič in zadnjič na njihov koncert.

Res so naredili super vzdušje in noro zaigrali vendar obstajajo ljudje oz. svinje, ki ti lahko vse to pokvarijo. To je bil zihr moj prvi in zadnji metal koncert.
Imela sem pet-minutni občutek, da me bodo vsi pohodli in da bom umrla. Okoli mene so stali sami 2-metrski fanjte, ki so skakali kot nori. Vidla nisem skoraj nič.

Upam, da Luka ni bil prikrajšan za uživanje na koncertu zaradi mene.

Pelerine, dež, pivo... =)

Ni mi žal, da sem šla, ker je bilo kjub temu folku, dežju ter blatu do kolen in še dlje, neverjetno dobro. =)

Meni najljubši =):
Nothing else metters
The day that never comes

Facebook (?)

2010-05-11T16:13:00.002+02:00

Bla bla bla...

... Kak maš facebook?

Nimam ga.

Ha? (začuden pogled)

Ja nimam facebooka.

Aja...

In js si pol mislim: Sori, lej, pač misliš, da je facebook središče vsega, pa ni. Je sam neka virtualna scena, ki ti daje občutek doslednosti vseh tračev in popularnosti. In ja, smo tudi ljudje, ki nas to ne zanima in nam to ni življenjski cilj. Ja, sovražim facebook.

Poglejte si tole.
Butasto.

Zaprto/odprto

2010-05-06T19:27:00.003+02:00

Končno stopim ven iz hiše. Stojim na vrtu in ugotovim, da sem ga nazadnje videla pred 2 mesecema. Lenoba pa taka. (?)

(Ali pač ne?)

Opazujem kako se je vse prebudilo. Opazim da mlada češnja že poganja liste, da imamo 3 nove kivije in da je figa bolj boga. Sram me je. Kje sem bila ves ta čas?
Ah ja, točno... v sobi! Zakaj? Zato ker je vsak teden nekaj v šoli. Ne vem kako bom zvozila še naslednji, že ta teden sem zbolela... Mogoče pa sama sebi ne dam več dihati.

Res je zadnji čas, da dobimo psa. =)

http://vlr.deviantart.com/art/FootBridge-of-Nature-34100556

Včasih se stvari same od sebe uredijo, to pa opaziš šele po nekaj tednih.
Včasih sediš v tišini. Mogoče zato, ker se ti ne da pogovarjati, se nočeš ali pa se ti zdi to še najboljša ideja, ker veš da bi drugače prišlo do prepira.
Včasih res veš, da se moraš pogovoriti, a to odlašaš dokler se le da.

Ampak vedno sem srečna, da si ob meni ti. Daješ mi moč. =*
In ne samo on. Tudi ti, ki sva skupaj na stari/novi poti. =)

3, 2, 1 ...

2010-05-02T11:10:00.002+02:00

Tik - tak ...

2. maj. Pomlad. Dežuje. Zgodaj začet dan. Deloven. Napet.

Ne! Ne spet ...

Po dveh letih že dobro veste, da sem rahlo obsedena z odštevanjem dni do začetka počitnic. Saj ne vem več, kaj mi prinaša večje veselje; začetek počitnic, ali konec šole. Maj bo zopet vrtoglavo poln obveznosti, odločilnih ocen, sekiranja in, seveda, odštevanja. Vsako leto si pripravim seznam z obveznostmi, ki jih veselo črtam, ko so opravljene in majhne listke, na katerih so oštevilčeni dnevi do sladkega konca. Veselim se, da bo polovica gimnazije že za menoj. Zdi se mi, da bom končno dobila tisto pravico, da si pravim gimnazijka.

Maj bo torej nor. Ne noro dober, samo nor. Noro dober bo junij. Junij ... Mmm=) Kako dobro se to sliši! Češnje, jagode, kratke hlače, moj rojstni dan, Brežice, moje mesto, prosti dnevi, ko bodo četrti letniki pisali maturo, dolge noči in medtedensko lenarjenje, ki nas bo počasi uvajalo v počitnice in nato končno ... 24. junij! =)

Želim vam, da bi se maj končal čimhitreje in čimbolj uspešno. No, srečno! ;)

Tjaša

Fazanc

2010-04-24T12:45:00.003+02:00

Končno smo pridihali do počitnic in sedaj imamo to priložnost, da malce zadihamo, si pretegnemo noge, razmigamo rit, se nažremo in napijemo do onemoglosti, da se naspimo in nažuramo.

S slednjim smo precej uspešno začeli že včeraj. DŠB je končno priredil obljubljenega fazanca, da se je naša perjad malce pokazala. Opazila sem (ali pa sem bila prepozna ...), da ni bilo krsta. Že tisti, ki smo ga imeli na šoli, je bil bolj - no, let's face it - za nič, zato sem upala, da bo tu kaj bolje ... Pravzaprav nimam ravno veliko za reči ... =) Glasba je bila ... Pač bila. Na dance flooru je blo vroooče, DJ, ki se navduševal nad prevajanem pa ... Come on , shut up! =)

Prenova MC-ja pa se mi zdi super, dvorana je veliko boljša kot prej, da o wc-jih ne govorim! =)

Tjaša

Očistimo...

2010-04-18T11:10:00.004+02:00

Slovenijo. Lepa akcija, končno nekaj pametnega za našo državo. Da ni vse le o bulmastifih in raznih aferah.

Jaz sem svoje delo za naravo prispevala v krajevni skupnosti. Bilo je kar zabavno. Končno malo bolj spoznaš svoje sosede, saj je že skrajni čas za to. =)

Janži

In zakaj so ljudje takšne svinje? Saj ne rečem, da je odlagališče odpadkov na Borštu res blizu.. Ne, ljudje so enostavno preveč leni. Vse je veliko lažje vreči v gozd al pa kar na travnik. Pa kaj potem, če se pelješ z avtom in vržeš plastenko/pločevinko čez okno? Očitno so te starši naučili, da se vse razgradi. Bravo!

In kje ste vi čistili? Se vam je zdelo vredno? Kaj pa čistilna akcija v vaši glavi?
Ah, jaz jo še potrebujem.. =)

Večje stvari

2010-04-11T13:33:00.002+02:00

Obstajajo večje stvari od ljudim od njihovih spoznanj in dojemanja. Obstaja prijateljstvo, ki ljudem ponuja neko toplo roko med kruto realnostjo in toplim zavetjem domišljije. Obstaja domišljija, v kateri najprej spoznaš ljubezen še v neokrnjeni, sladki in le tvoji obliki. Obstaja ljubezen, ki lahko človeka hkrati dvigne in vrže tako močno, da se razbije na tisoče delcev. Redki so tisti srečnežo, ki lebdijo nad tlemi vse življenje in se nikoli ne zapletejo v mrežo usode. Obstaja usoda, ki je kot veter, ki burka morje življenja in z njim zakriva ostre čeri, na katerih si človek svoj jaz. Obstaja tudi življenje samo, ki je dano človeku, da ga ljubi, uniči, zapravi, podari, vzdržuje ali neguje ... Najlepše pa je v dvoje. In tako bova skupaj segla po večjih stvareh ...

* * *

Blah, še en zopern teden je pred menoj ... Upam, da bo minil čimhitreje in kar se da uspešno! Do počitnic sta le še dva tedna =)

Tjaša

Sam, a ne osamljen

2010-03-24T18:42:00.003+01:00

Tako lepo bi bilo razpreti krila in iti stran, poleteti, začutiti, kako te veter nese v življenje. Nič me ne bi ustavilo, nič več me več ne bi zadrževalo, vseeno bi bilo ... Letala bi s cveta na cvet, zdaj bi pila nektar tu, drugič spet na onem travniku, ničesar ne bi bilo treba obžalovati in za nikogar skrbeti. Včasih želim preprosto skočiti pa kaj bo pač bo ...

Da, preprosteje bi bilo biti metulj. Svobodno in brez skrbi. Brez obvez ...

Mogoče, mogoče pa bom ...

Tjaša

P.S. Ej, ne se sekirat, maš vse kar rabiš; lepoto, pamet, super osebnost ... Da vidiš, moreš gledat, odpri oči in svet bo takoj bolj pisan in poln metuljev. Kmalu bo tut nate kak prletu, da pa bi lahko, moreš najprej razpret svoj prelep cvet, ki ga skrivaš. Love ya =*

Jaz ... Nič.

2010-03-21T13:18:00.003+01:00

Zunaj je sonce.

Jaz ... Nič.

On se mi smeje.

Jaz ... Nič.

Zunaj dežuje.

Jaz ... Nič.

Telefon zvoni.

Jaz ... Nič.

Dežna kaplja mi pade na lice.

Jaz ... Nič.

Sneg se stopi.

Jaz ... Nič.

Svet se vrti jaz pa obstanem. Nič.

Danes

2010-03-15T20:03:00.004+01:00

Ko smo prejšnji teden izvedeli, da nas v tem tednu čakata dva projektna dneva, smo si sprva vsi navdušeno oddahnili, da nam v ponedljek ni bilo potrebno pisati nemščine in da bomo imeli pouk malo "na fraj". Škoda. Projektni dnevi se mi zdijo namreč zelo koristna zadeva in škoda je, da jih dijaki dojemamo kot proste dneve. Sama od njih veliko odnesem, več si zapomnem in tudi sama tema, ki je obravnavana, se mi zdi bolj zanimiva, saj ni predstavljena na tisti klasičen (frontalni) način, marveč skozi pogovor, primere, igro in aktualne dogodke. Danes smo se sprva pogovarjali o ljubezni in zaljubljenosti, nato smo se posvetili reševanju kofliktov, zadnji dve uri pa pravzaprav ne vem natančno kaj smo počeli (pa tudi oseba, ki je predavala, mislim, da ni natančno vedela, kaj naj počne) ... =)

Komi čakam, da vidim, s čim nas bodo presenetili jutri! =)

* * *

Tako jaz nisem bila že lep čas. Sproščen pogovor, v katerem čutiš, da lahko poveš karkoli in to, da me znaš poslušati, mi ogromno pomeni.

Hvala, da si spet ob meni. Pogrešala sem te ...

Tjaša

You

2010-03-09T14:36:00.003+01:00

Oh, how I envy You ...

What's going through You're head when You're looking through the window? What are You craving for?

I want ...

Look at You, your're beautiful, look at Your're life, the glamour and happiness ... The sun in Your eyes and and life in Your laugh. How I envy Your comforting kindness and loving look! ...

How does in feel to be You? To do nothing and just be happy, to enjoy life and to love unconditionally? How does it feel to do anything and not regret it latter? How does it feel to risk everything and enjoy every second of it?

I want to be You.

I want to know how does it feel ... You know ... To smile ...

Tjaša

5. in 6. marec 2010

2010-03-06T18:55:00.007+01:00

5. 3. 2010

Petek. Biologija je odpisana. Party time! =)

Po prijetnem popoldnevu, sem se s kolegi odpravila v Krško. Večer je bil vsekakor nad pričakovanji. Glasba je bila super (vsaj večina ... =), družba še boljša, večer je bil poln naključij ... Ostali smo do ... pol treh?=) No, pa kaj bi nakladala, super je bilo!

6. 3. 2010

Zbudi me nadležen hrup ... Sledi pritoževanje in pi*de*je, nato pa jutranje cartanje in obilen mačkast zajtrk.=) Po opoldanskem zajtrku pa naju je sonček zvlekel na zrak in tako sva se - jaz z rolerji in on s skejtom - odpravila ven. Ker sem želela združiti prijetno s koristnim, sem seboj vzela telefon, da sem poslikala "umetno spreminjanja okolja za industrijske namene", a se je moja pozornost preusmerila na Robija, ki je skejtal. =) No ...

To bi bilo to. =)

P.S. Škoda, da je vedno telefon, mail ali alkohol ... =/ I miss you ...

Tjaša

Enjoyable

2010-03-05T18:22:00.002+01:00

Mmm ... =)

Preprostno lep dan je. Dan s piko na i.

Eden tistih, ko si lahko čestitaš in malce odpočiješ, ker si uspel preplezati še eno biološko goro snovi. Eden tistih, ko prideš domov, se naješ in imaš čas malce zaspati, zbudi pa te sms, ki vabi na svež zrak in babji čvek.=) No, pa še fešta zvečer ... ;)

Pomlad se bliža, zvončki se že veselo nastavljajo sončku, a kljub temu se zima še ne da ... Ma, ko jo je*e, dnevi se daljšajo, rož'ce cvetijo, zrak že sladko diši, trgovine bodo spet kmalu nesramno polne jagod in bele majčke bodo popacane s sladkim sokom češenj! =D Moje kolo bo kmalu spet uzrlo sonce, ribice bodo zaplavale v ribniku, punce pa bomo odvrgle medvedje plašče in nastavile svoje čare fantom na ogled - tudi oni morajo namreč imeti nekaj od tega ... ;)

Marec zame prinaša tudi 3 zelo pomembne datume. Eden je najin, drugi naznanja vstop v pomlad, tretji pa premik kazalcev na poletni čas in posledično dan, ki se ne konča po kosilu in ki požene hormone po telesu do same skrajnosti ... Komaj čakam!

Letos pa se vsemu temu pridružuje še izmenjava s Francijo! =D

It is finally getting better and better ... Yeah, life's good, let's not stay in and miss it.

P.S. Če mi kdo še enkrat omeni ... ××× ter blišč in svavo in oh in sploh ... FAK NO! Little ××× perfect, screw you!

Tjaša

21. 2. - 27. 2. 2010 - Bordanje

2010-03-01T16:45:00.003+01:00

Vreme je bilo voglasto, razpoloženje vremenu primerno, hrana popolnoma neužitna ... Pa sva se vseeno imela super. Ker sva imela drug drugega =)

Slik je vse prej kot veliko, ker sem se šele zadnji dan spomnila, da bi bilo dobro imeti kakšen
otipljiv spomin, pa še te so slikane s telefonom. =)

Spet doma

2010-02-28T17:45:00.002+01:00

Ne, ne bom govorila o Mariotu Galuniču (saj se piše tako, ne?) ... =)

Od 21. 2. so 27. 2. sem z dragim preživela na Voglu. Več o tem kdaj drugič, slike morem najprej naložit na comp. =)

Prihod domov je vedno sladki s tistim grenkim priokusom na koncu, kot ga ima temna čokolada - prijeten in hkrati odvečen. Biti od doma pomeni tudi biti stran od šole in učenja, ki ga bo več kot preveč in zavlačevanje z njim mi okoliščin ne olajšuje, a kaj, ko se mi pa resnično ne ljubi ... Korak za korakom, dan za dnevom in ocena za oceno pa bomo nekam prilezli. =) Snega je torej za letos konec, zvončki že krasijo našo mizo (in tudi vrt), veter pa več ne prinaša ledeno mrzlega zraka, marveč svežo dobrodošlico pomladi, ki bo iz dneva v dan bolj topla ... =)

Uživajte in ne se preveč sekirat, naj pomladi val hormonov opravi svoje! ;)

No, grem sedaj pisat spis, se učit slovenščino, psihologijo, biologijo, brat 7 knjig naenkrat ... Fuj! =S Oh, what a joy! ...

Tjaša

Konec zimskega spanja

2010-02-19T20:31:00.002+01:00

Nekateri ste vrjetno opazili, drugi ne, spet tretjim je vseeno, da je bil moj blog zaprt kar nekaj časa. Preprosto ni bilo kaj pisati, čeprav se je med tem zgodilo marsikaj:

- eno leto sem že veganka (bite me!)
- razlil se mi je enran na telefonu
- Pomladno prebujenje <3
- bili smo v Kranjski gori
- informativni dan
- grem v Francijo
- valentinovo
- pust
- ...

... ampak se meni o vsem tem pač ni dalo pisati. Ker pa se bliža pomlad in moji hormoni že počasi norijo, je čas za moje osebno pomladno prebujenje.

Končno so se začele počitnice, sneg počasi kopni, dnevi se končno spet daljšajo, konec marca grem v Francijo, konec tega tedna pa sva z dragim namenjena za en teden na Vogel! Komaj čakam! =D Še pred tem pa me čaka današnja Patriciina feštica in jutrišnje slovo od pusta.=)

No, pa spet nisem napisala nič pametnega! =)

Lepe počitnice vsem! =*

Tjaša

Long time, no see

2010-02-08T16:50:00.003+01:00

Hello, stranger!

How you've been? I kind of miss you ... You know, when I stear through the window I think to myself if you still know me ... If you still care? Do you also feel that something's missing? How's family? How's weather? And friends? Is grass still greener on my side, or did the rain made it greener on yours?

I keep thinking why did you leave ... Was it really love, maybe curiosity or did boredom pushed you to the oder side? Or was it just me? You said you miss me. Is it still true? Do you still love me? Can you fall asleep without thinking about me first? I can't, never could ...

Mostly it is the hardest when something happens and I want the world to know about it. But I can't tell, because you were my world and you're not here. Not anymore ...

And it is not about you, who read it, nor him. It is about her, that she'll never know ...

Tjaša

Simple math

2010-01-06T19:22:00.004+01:00

Seštevaš, odštevaš, koreniš, deliš, kleješ, si puliš lase, grizeš kalkulator, množiš, spet seštevaš in nakoncu ponosno podčrtaš rezultat. Preveriš ... Narobe! In spet od začetka ... Ko/Če uspeš, ponosno obkrožiš rešitev in se nagradiš s piškotom. Čestitam, prišli smo do točke, ko sami sebe dresiramo kot pse.

Ko takole zgubljam živce pri domači nalogi, se zamislim, kam me življenje sploh nese? Ja, premlada sem, da bi se sekirala in vedno moram pomisliti na tiste, ki jim gre slabše in bla bla bla ...

A kaj, ko se ne izzide? Ko rezutlat nima rečitve? In ko ni ničesar, kar bi s ponosom podčrtal?

Tjaša

Počitniška kronika

2009-12-31T12:30:00.014+01:00

Od trenutka, ko sem odložila svinčnik in oddala test zgodovine (22. 12. 2009), sem možgane dala na pašo in tam so tudi ostali. Stvari dojemam počasi, ogromno spim, preveč zapravljam, sanja(ri)m, uživam ... Ah, te lepi prazniki, te lene počitnice, to preljubo brezdelje!

24. 12. - 27. 12. 2009
Četrtek je bil, kot sem že omenila, tradicionalen. Petek pravzaprav tudi - nič se ni delalo in veliko se je jedlo ...=) V soboto pa sem se končno zvlekla iz hiše in šla k Robiju. A kaj, ko smo tudi tam le lenarili, jedli in gledali filme!=) No, vsaj nedeljo sem preživela nepodkovtrom=). Šli smo namreč k Alenu, metali smo karte in obračali kozarce, nato pa smo se odpravili k meni in se kar tako dogovorili, da gremo v ponedeljek v Ljubljano.

28. 12. 2009
Fantje so prespali pri meni in zato sem zjutraj zgubljala živce s pripravo zajtrka. Seveda smo vlak skoraj zamudili (ampak samo SKORAJ!=)), na železniški srečali (moje) sošolke, ki so imele enako destinacijo kot mi, na vlaku pa še par znanih ljudi, ki pa sicer niso bili namenjeni ravno v prestolnico države, marveč v drugo največje mesto Slovenije. Imeli smo precejšno srečo z lovljenjem 27-ke, ki nas je popeljala do BTC-ja. Najprej sem šla po vegi zaloge, nato smo očke pasli na oblekah, nekatere pomerjali, druge kupili. Glave pa so moji fantje zgubili v Obsešnu. Novi čevlji, hlače, torba, denarnica, obeski, majice ... so meni prinesli nov pulover.=) Nad 150€ dobiš namreč pulover zastonj, ki so ga fantje (po mojem enournem upiranju) namenili meni. HVALA STOKRAT in še enkrat=).

29. 12. 2009
Tudi torek je bil prekleto poln. Zjutraj smo šli snemat nekaj za MC (pravzaprav ne vem kaj ...=)), kmalu po tem pa sem že bila na poti k moji Ester. Kristina me je pobrala okoli dveh in čez približno pol ure smo si že ogledovale njeno super hišo in se bolj superduper sobo!=) Pogledale smo film, jedle vegi food (hvala, Ester!=*), kartale, se smejale in uživale. Fajn je blo!=)

30. 12. 2009
Sreda ... Ha, sreda ... Pravzaprav nisem delala nič. Prelagala sem se iz stola na stol in čakala, da bo ura dovolj, da se lahko začnem pripravljati na energy. In ko je ta čas prišel in smo končno prispeli v Krško, smo eno uro najprej bedirali v hotelu, nato šli na ulico, popili tri termovke kuhanega vina (ki je bil presladki vsem razen meni, saj je bil kuhan po mojem okusu ... Ups!) in nato, po toni slabih playbackov (tako so mi rekli=)), kooooooooooooooooooončnooooo dočakali Kingstone. Naredili so ravno tak žur (energy je zakon!), kot sem ga potrebovala, končali prehitro in nas tako pripeljali h koncu večera. Prizorišče smo zapustili pretrezni in prezgodaj ... A brez strahu, danes je še en dan! ;)

31. 12. 2009
... Želim vam, da ga lepo preživite.=*

Danes sem prejela tudi prelepo božično darilce, ki ga je pravzaprav prinesel jekleni ptič, ki je priletel iz ZDA. Rekla bom samo hvala - kaj več preko ekrana ne morem ... Hvala, hvala, hvala, hvala, HVALA 100...000×! Super si!=* =)

P.S. In ne pozabite - počitnic še zdaleč ni konec!=)

God bless laziness!

Tjaša

Božičkovega =)

2009-12-25T12:14:00.002+01:00

Končno so tu prazniki, božič in težko pričakovane počitnice! Včeraj sem dan preživela s svojim dragim, večer pa z družino in v okraševanju hiše. Tokrat smo se odločili za tradicionalno rdečo, ki se lepo poda k vonju po piškotih in božičnem čaju. =)

Po razočaranju nad prireditvijo Izbor kneza in kneginje 2009, sem se odpravila domov, pospravila sobo in začela izdelovati pentlje, ki so bile namenjene zavesam. Sprva je bilo grozno, nato pa sem se ulaufala in je bila vsaka boljša. Seveda se od daleč ne opazi vsega, kar vidim jaz, zato lahko rečem, da je misija uspela. Nato ropanje maha (dve v temno oblečeni postavi z veliko vrečko, baterijo in lopato - ne, SPLOH nisva izgledala čudno ... =P), krašenje jelke in božična požrtija kot se spodobi. Zopet pa sem bila raočarana nad pecivom ... Zame ni mami nič spekla, za prevzetne riti, ki se niso sladkega niti dotaknili, pa! No, saj ni pomembno, važno, da sem danes prišla na svoje. Po tem je sledilo gledanje božičnega filma, kratek pogovorček s sestro in zgodnje spanje (od šole sem imela namreč čisto prazne baterije ...).

Danes zjutraj sem odvila svoje darilo in z nasmehom na ustih začela lep božični dan. Vam želim enako. Lepo praznujte!

Tjaša

Iztekajočemu se letu ...

2009-12-19T15:01:00.003+01:00

Kaj si mi prineslo, a?

Hja ... Resnično lahko rečem, da sem presrečna, da se leto končno izteka ... Nekako upam na nov, boljši začetek in na nove priložnoti, upanja. Rada bi že končno pustila za seboj vse, kar me je tiščalo k tlom in se rešila odvečne teže preteklosti ...

Za menoj je namreč leto, ki si ga ne bom nikakor zapomnila v pretirano lepem spominu ... Imelo je svoje trenutke, ko sem se smejala do onemoglosti in uživala v preprostih malenkosti, a sem plačala za vsak trenutek sreče posebej. Sprva mi je januar vzel Gajo, februarja je moj ati zbolel - to se je velklo do junija in posledice nosimo še danes, čez počitnice sem zapravila svoji najboljši prijateljici, jeseni je moja sestra odpotovala, november je zakuhal kupico neugodnosti v šoli, decembera pa se nikakor ne morem otresti ocenjevanja, ki se vleče skoraj do zadnje sekunde ...

Leto 2009, cvri se v peklu!

Tjaša

Decembra ...

2009-12-16T16:37:00.002+01:00

Lep naj bi bil ta mesec, ki slavi kot zadnji v letu. December mu pravimo. Naj bi bil čaroben, poln veselja, čustev in lepih trenutkov ... Vse kar vidim jaz pa so testi, kontrolne, luže na cesti, modrica na kolenu od padca na ledeni luži, kratek dan in praznike nekje v daljni, daljni, daaaljni prihodnosti ... Še abonma je odpadel!=(

Trudim se vzpostaviti to optimistično praznično vzdušje v sebi, zato vse mogoče krasim v smislu lepe zime in božiča - tudi blog ... Nočem delati reklame Coca-coli, zato sem sem šla kar na to preprosto temo, ki mi bo zadovoljivo služila med prazniki (in je svetla - za Ester!), nato pa bom zopet preskočila na nekaj vsakdanjega. =)

To je vse. Nimam pojma o čem bi pisala ...

Tjaša

Pot s koncem. Ali brez ...

2009-11-25T15:15:00.005+01:00

25. 12. 2009

Gre za občutenja, čustva in občutke. Gre za zaznave, za dotike in poglede. Gre za tist cmok v grlu po še enem manj uspešnem dnevu. Gre za podočnjake, ki se vsak dan bolj izrazito režejo na obrazu. Gre za težo utrujenosti, pod katero omagujemo. Gre za to, da je vsega preveč. Da ne zmoremo. Jaz ne morem več.

Gre tudi zate. Zate in zame. Za naju. Naju. Ni to lepo? Vsak konec tedna - ti. Si moj razlog, da v ponedeljek vstanem in da se v petek sploh odpravim tja na tistih neznosnih devet ur ... Ker si na koncu ti s svojim objemom. Zate.

Gre za neprespane noči, gre za vse izgubljene minute, gre za nadležno temó in za kratke dneve. Gre za težko glavo in občutek nemoči - tiste jedke, zoprne nemoči, ki te pritiska k tlom in te priganja. In ta čas ... Ta vrednota, lahko bi rekla valuta današnjega življenja. Vse se vrti okoli časa. Postaja pomembnejši od denarja. Vsaka minuta šteje, vsak dih je korak bliže tistemu, česar se bojiš. In tebi zmankuje časa. Tik - tak ... Tik - tak ... In potem nemoč. Panika.

Gre za preprosto priznanje svetu in samemu sebi. A ravno to je tisto nemogoče. Raje si mečemo pesek v oči, kot pa da priznamo. Oh, ne, jaz pa ne ...

Navsezadnje pa je zadeva zelo preprosta. Vse formule življenja in enačbe smisla, vse hamonije jezikov, vsa čustva in stvari, vsi dogodki, vsi procesi ... Vse kaže le na eno.

In zakaj se torej gre? Da se kam pride ...

Tjaša

Poslovilno pismo

2009-11-21T16:52:00.003+01:00

25. 6. 2014

Zadnjič

Ne morem več! Ne zdržim več bremen tega življenja! Zares, to je ... Ne morem več, ne zdržim, želim ven, sovražim vas! Dobili ste kar ste hoteli - ne bo me več! Zapustila bom to zoprno življenje in šla na lepše - tam kjer ni težav in tegob, tam kjer je vsega dovolj in kjer ni prosotra za diskriminacijo!

Oh, da vedeli boste kje sem, ves svet bo vedel ... In obiskali me boste lahko. Brali boste moje ime za tem znanim priimkom, iz katerega ste se norčevali in opravičevali se boste ... A takrat bo prepozno ... Ker me ne bo več! Jokali boste, pogrešali me boste, hoteli boste, da se vrnem. A to ne bo mogoče ... Ker me ne bo več! Žal vam bo, da ste me zbadali, da ste me prizadeli, da ste bili takšni prasci ... Žal vam bo in želeli si boste, da bi lahko zavrteli čas nazaj. Oh, kako prekleto si boste to želeli ... Verjamite, da boste jokali ob mojem imenu in spravljali moje slike ...

Oh, časopisi bodo gorvorili o meni ... Takšnega konca si ne zmore privoščiti vsak. Le tista mala špeglarca, za katero sedaj jočeš in govoriš, da sem bila tako dobro dekle. Tega dekleta več ni. Poglej mojo sliko, poglej jo! Je to tisto dekle? A je?! Odgovori, prekleto?!

A mene več ne bo. Želeli me boste nazaj. On me bo želel. Oh, ja, boš ... A mene več ne bo.

***

Vzela je letalsko karto in šla. Zares je šla. Bilo je natančno tako, kot je želela. Bilo jim je žal, hoteli so se opravičiti, celo rože so prinesli ... Ona pa je le gledala z balkona na te bednike pred vrati svoje velike posesti, kako odlagajo svoje rože in pisma ... In je ukazala slugi naj nikakor ne odpira vrat. Nikoli. In bila je srečna.

Tjaša

Can't get it out ...

2009-11-18T13:11:00.004+01:00

Ker sem v nedeljo uspela zboleti, sem te dni doma ... Smrkam, kašljam, kiham, pljuvam ... Nič prijetnega ... Kljub temu, da bi morala čimprej ozdraveti in se vrniti v šolo, mi ta distanca bolj paše, saj mi daje občutek, da se me vse te stvari ne morejo dotakniti, da niso tu ... Tako varno je. Hkrati pa ves čas pogledujem na uro, razmišljam, koliko snovi bom morala prepisati, preračunavam čas, da bom uspela ujeti zamujeno in se hkrati uspela obdržati na tekočem ...

Včeraj, ko sem zopet živčna legla v posteljo, sem razmišljala o vsem, kar me drži pokonci. Zaradi prejšnjega zoprno neuspešnega tedna, sem sedaj še bolj globoko v začaranem krogu obveznosti, nisem mogla zaspati in sem se potrudila, da sem misli preusmerila na poletje ...

Sprva sem se spomnila na tisto smešno noč na otoku ... Tisto, ki se je zgodila 5. 6. 2009, petek je bil.=) Bilo je tako čarobno brezbrižno ... Pivo, ogenj, prijatelji in poletje ... In nato na delo v koruzi. Sonce, smeh, pa tudi vročina in dolgčas, so počitnicam dali poseben pridih. Nato morje ... Morje ... Morje ... In potem motozbor in spet morje ... =) Tako čarobno, tako hitro, tako sladko ... Pa še o nekom sem razmišljala ... O svoji sestri ... Ki je tako daleč, kljub "one klik away" teoriji ... =S

Če bo še kdaj tako ...

Tjaša

Spet

2009-11-15T14:45:00.002+01:00

Tako, pa smo spet sredi dolgočasne nedelje ... Nekako dobivam navado, da pišemo ob koncu tedna in še takrat tjavendan, ker preprosto ne vem, o čem bi pisala ...

Tokrat je za mano precej naporen in malce manj uspešen teden, zato lahko iskreno rečem, da sem vesela, da je mimo. Danes smo zaključili s snemanjem tistega filmčka za angleščino, zdaj pa me čaka zgodovina, ki se zlovešče nasmiha iz torka bližajočega se tedna ... No, ta teden je na mojem urniku ocen le zgodovina, hvalabogu, zato ga bom po torku izkoristila za priprave ne zadnji novembrov teden in za lenarjenje, ki mi je do sedaj tako zelo manjkalo ...

Vsekakor komaj čakam čas adventa, saj se z njim pričnejo priprave na čarobni božič in v zraku se čuti tisti pozitiven naboj, ki se vzbudi v človeku, saj se zaveda, da bo kmalu konec tega leta in bo čas za nov začetek. Še dva tedna torej, potem pa v še vedno delovno, a malo bolj optimistično obdobje do izteka tega leta=).

Tjaša

Včasih

2009-11-08T14:18:00.004+01:00

8. 11. 2009

Včasih pogledam na koledar in zavijem z očmi
nad mnogimi obveznostmi prihajajočega tedna ...

Včasih planem pokonci sredi noči,
ker sem živčna, da sem nekaj pozabila ...

Včasih obupano gledam na telefon in
čakam na sms, ki nikoli ne pride ...

Včasih mi gre na jok samo zato,
ker te pogrešam ...

Včasih se vprašam,
če je bilo res vredno ...

Včasih mi slabo vreme tako pokvari dan,
da sploh ne vidim mavrice ...

Včasih pa vzamem pisan dežnik in grem v najkrajših hlačah na dež,
skakati po blatnih lužah,
se smejati in teči za mavrico,
loviti sončne žarke in občudovati oblake ...

Tjaša

Prvega v novembru

2009-11-01T13:09:00.003+01:00

Norija okoli noči čarovnic je mimo in moram reči, da tako bednega halloweena še nisem imela nikoli ... Nisem izrezala niti ene buče, namesto gledanja filma, sem iz dijaškega prepisovala obnovo in namesto dobre družbe sem se zatekla k slušalkam in depresivnim komadom. Hurej ... Konec je tudi mojega oznanjanja noči čarovnic, zato sem zamenjala temo na blogu na nekaj vsakdanjega in malce hladnejšega, hkrati vedrejšega, da se bo ujemalo z mrzlimi, a sončnimi dni novembra. =)

Današnji dan pa je namenjen vsem tistim, ki smo jih (in jih še imamo!) imeli radi, a jih žal več ni med nami. Danes torej ne hitite nikamor. Ustavite se, pojdite na zrak, prižgite kakšno svečko in ne šimfajte drugih grobov in njihovih ikaben, ampak se zazrite v lepoto lučk in toploto, ki jo oddajajo. Poglejte vse te duše, ki nam hvaležno kimajo v pozdrav, začutite to energijo, prisotnost.

Prepustite se ... Vsak praznik je le enkrat letno in danes je njihov dan. Nikar si ga ne poskušajte prisvojiti.

Tjaša

Halloween

2009-10-31T21:36:00.001+01:00

31. 10. 2009

HAPPY HALLOWEEN!

( ... in NE hellowen, hallowen, helloween, halowen in podobne katastrofe ...)

Tjaša

Pošasti

2009-10-26T18:42:00.007+01:00

26. 10. 2009

V omari, pod posteljo, v temnem kotu sobe ... Povsod so! Ali pa so bile ... Ali pa se nam le zdi, da so ... Ali pa so, pa se nam le zdi, da jih ni ...

Kot majhnim otrokom so nam starši govorili, da čarovnic ni, da je Bedanec le v Kekcu, da Frankenstein ne more v Slovenijo, da morska pošast ne zna plavati v banji in da smo varni, ker so oni vedno ob nas. Zdaj smo že malce starejši in dobro vemo, da ponoči ne bo nihče priletel z metlo na naše okno in nas spremenil v žabo, da na poti v šolo ne bomo padli v veliko jamo in se polomili, da nam nihče ne bo zabil žebljev v glavo in da nas banja ne bo pojedla ... Pa se vseeno bojimo. Bojimo se starih profesorjev, ki s pomiljevanjem bulijo v tisto prekleto redovalnico, bojimo se starih ljudi, ki mečejo gnile jabolke v nas, ko prečkamo njihovo dvorišče, da bi po čimkrajši poti prehiteli nevihto, bojimo se grmenja in strel, da nam ne bi skurile računalnika in hiše, bojimo se vode, ker smo gledali vse dele Žrela in bojimo se tistih senc na cesti, v katerih vidimo vse tiste male zombije, ki smo jih včeraj videli v kinu. Želimo odrasti, a nas je strah pogledati v svet izven objema staršev ... Najhuje je, da ne vemo niti kaj želimo. Nič čudnega, da smo tako ranljivi!

Pošasti so. Zavzamejo oblike raznih strahov, skrijejo se v bizarne oblike in vedno napadejo, ko smo najmanj pripravljeni. Mnoge nas spravijo v jok, druge v beg, zaradi tretjih pobesnimo in naredimo kakšno neumnost. So tudi pošasti, ki nam "pihajo na dušo" in se zaradi njih odločimo za neko neumnost, ki je sicer ne bi naredili. Potem to obžalujemo in spet zavozimo ... Nikoli povsem ne izginejo, le obliko zamenjajo. Čarovnica se spremeni v profesorico, nato v šefa, taščo, na stara leta v tisto tečno medicinsko sestro v domu za ostarele in nazadnje - v smrt.

Nas to zaznamuje že kot otroke? Smo si usodo zapisali, ko smo se še plazili po tleh in žvečili mamine copate? Je možno, da je naš uspeh odvisen od tega, kako dobri smo v boji proti pošastim? Jih je možno poraziti?

Strah je votel, od zunaj ga pa nič ni, mar ne? Toda ... Pošasti so, četudi se znebimo strahu ... Sama se bojim marsičeša. Od bizarnih malenkosti, do velikih stvari ... Mnogim se moji strahovi zdijo velika neumnost, drugi se strinjajo. Vsakdo pa ima nekaj. Tisto svojo malo pošast, ki ga grize za vrat. In če se boš z njo sprijaznil, jo nahranil in lepo skrbel za njo ... Boš krepko zajebal. Pusti jo naj strada! Pokaži ji zobe, bodi ti njen strah, spremeni se v pošast, večjo od nje in jo ugrizni za vrat! Naj pobegne. In tako zmagaš. Dokler seveda kakšna druga vijolična kepica na zavoga sveže krvi in ti skoči za vrat, se na tebi hrani in raste kot kakšen klop ... Ne smeš dovoliti, da te preraste. Ne smeš se ustrašiti ostrih zob, ampak moraš zarenčati naravnost vanje! Takrat imaš jajca, ne pa če prebiješ tri leta mlajšega mulca, ki je ustrahoval tvojega malega brata. Vsak se mora najprej zazreti vase. Ko premagaš svoje strahove, se lahko soočiš s tujimi.

Zdi se mi je, da je bilo veliko laže vrjeti v čarovnice kot pa pogledati resnici v obraz in se soočiti z resničnimi problemi.

In kaj je najhuje - to sploh še niso pravi problemi - ti še pridejo ... Ali pa tudi ne ...

Tjaša

Lady's night

2009-10-25T13:03:00.003+01:00

25. 10. 2009

Starši na morju, fant v Parizu - lady's night! =D

Hmm ... Vsekakor drugače in novo, nepričakovano =)

Ob pol osmih je pozvonilo na vratih - bila je Lara. Skupaj sva počakali Evo, da je prišla po naju in potem smo se odpravile proti Karizmi v Krškem. Vse smo bile pravzaprav prvič tam ... (Ja, pa kaj!=P) Seveda smo že na vhodu butnile od obraze znanih ljudi in se jih, hja, pridružile. Sprva je bilo malce neugodno, po koktelju ali dveh pa že bolj sproščeno vzdušje, ki je, kot tudi število ljudi, naraščalo ob naši mizi. Leteči kengorujčki in seks na plaži sta nahranila naše borbončice, sploh Larin "dupli koktejl". Želela je namreč naročiti dva, a ker je namesto "dva", rekla "dupli", sva koktejl dobili v vrču. =) Ah, ja=P

Do enajstih smo svoje riti valile na stolih v Karizmi, nato smo jih šle malce zmigat na Stadijon. Hja, no, "densanje" je bilo zame vsekakor novo, saj se nerada lovim v ritmu (če ga sploh slišim/zaznam ...), a je bilo vseeno zabavno (thanks to dear alco.)=P. Domov ne vem kdaj sem sploh prišla ... Na uri je sicer kazalo približno pol treh, a če vzamam v obzir prestavljanje ure, ne vem, ali je bilo prvič ali drugič ob pol treh.=)

Hja, ravno to premikanje kazalcev se je izkazalo za skrajno priročno danes zjutraj. Vstala sem ob 10:30 (po novem času) in mi zato ni bilo treba noreti po čokolino, ampak sem lahko mirno odpešačila v trgovino. =)

No, kako pa ste vi preživeli najdaljšo noč v letu?

Tjaša

Filling up

2009-10-22T15:43:00.005+02:00

22. 10. 2009

Čistno tako iskreno: post pišem le, ker preveč boli, da vedno vidim Njeno sliko, ko odprem blog.

Počitnice so se za GiB že uradno začele, fizika je bila uspešna, za matematiko še ne vemo, angleščina je pa kar šla. Fazanc je na vso žalost prestavljen, a nič zato, vikend bomo zapolnili na malce drugačen način. Ah, ja, pestro bo=)

Seveda sem komaj čakala počitnic, tistega značilnega vonja po svečah ob vstopu v november, izrezovanja buč, spanja, buljenja v televizijo in zapravljanje časa. Vsekakor bom čas posvetila tudi prijateljem in fantu, razočaranim gospodinjam, kakšni dobri knjigi in mojim preljubim Simsom=). Visenje na netu in smejanje neumnim najstniškim komedijam je postalo že počitniška rutina, pravtako razni sleep-over partyji in podobno.

No, to bi bilo to. Upam, da je tekst dovolj dolg, da se mi prejšnji post ne bo zarezal v srce v trenutku, ko se odpre jstiona. =)

Tjaša

2009-10-20T17:17:00.005+02:00

20. 10. 2009

I miss you, baby. I miss you every second of every day. I always say: "If she'd be here ..." You have no idea what happened to me when you left. I still feel guilt eating me inside. I still can't look at your bed. I can't look at your pictures. I tried to clean up the mess you did, but I couldn't. I thew away some bottels you chewed ... But I saved everything you loved. I still have every toy you used and all things you had. I miss you. I really do ...

You had so much to give! You were so young! Why? What did you do? Was it me? Was it hate? Why? I can not understand. Maybe I shouldn't ...

I just want to say ... Oh, god, I love you. With all my heart. Always will.

Baby, can you hear it? It's out song. It's the one listened on every walk we had. The one we loved. And can you hear the leaves falling? Can you hear dreams crushing? Can you hear me crying? Can you?

Yours forever, Tjaša

Happy birthday =*

Mixed up

2009-10-19T15:44:00.004+02:00

Teden se je začel in končal v enem dnevu. Ostali so le še "posmrtni ostanki", ki bodo izginili v četrtek. Današnja matematika je mnogim, kot tudi meni, požrla mnogo živcev. Vedno se vprašam čemu vso to živčarjenje in (m)učenje, če je na koncu, ko test oddam vedno isti občutek: nimam pojma, kakšna bo ocena. Seveda je bilo tudi danes tako ... Pustimo se presenetiti!=) Hja, v sredo še šok iz strani fizike pa tisti testek angleščine v četrtek pa smo.=)

S petkom se torej začenja desetdnevni počitek in spanje, ki pa se na žalost ne bo mogel primerjati z drnjuhanjem na plaži ... A bo vsekakor več kot dobrodošel=)

***

Jutri bi Moja Mala Pujsa imela natančno eno leto ... Več ne bom rekla, saj verjetno ne bom nikoli razumela. Mogoče nočem razumeti. Mogoče ne smem.

Tjaša

To my big sister =)

2009-10-10T11:40:00.007+02:00

10.10.2009

Veste, da sem ravno danes stara natančno dvakrat manj kot moja sestra? Na ta dan sva čakali kakšnih pet let in sedaj, ko je tu, ga praznujeva vsaka na svojem koncu sveta ... A je vseeno poseben.

Vse od kar sem se rodila in skodila (in od kar mi pač služi spomin), sem vedno lezila za njo povsod ... Ko je prišla domov iz žurke pozno ponoči, sem se jaz zjutraj priplazila po stopnicah v njeno sobo in jo gledala. Smejala sem se njenem razmazanem make-upu in temu, da spet spi oblečena. Bila sem vesela, ko me je mami poslala gor, da jo zbudim, ker me je takrat velikokrat povabila v posteljo, da bi lahko spala še 15 minut, jaz pa sem bila srečna, da sem lahko z njo. Spomnim se njene veličastne zbirke starih pisanih čigumijev na omari. Spomnim se, da si je vedno juho tako solila, da več sploh ni imela okusa po juhi in da je vedno pospravila vso solato ne glede na velikost sklede. Spominjam se njenih dvonadstropnih čevljev in rdečih špangic, ki mi jih je enkrat prinesla za darilo. Spominjam se najinih skupnih odhodov k frizerju in raznih živih brav njenih las. Spominjam se, kolikokrat me je vzela seboj k fantu, da smo šli na sprehod z njegovim psom in spominjam se najinih sprehodov z Dikom. Vedno sem uživala v odgovorih na moja neumna vprašanja in vedno sem občudovala kaj vse je moja sestra zmogla. Velikokrat sva skupaj jokali in kleli brata, ker je vedno moral imeti prav. Kolikokrat sva se skupaj jezili na starše in prisegali, da jim ne bova nikoli podobni ... =)

Ves ta čas sem tudi sama rastla in postajala vse večja, starejša. Obljubila mi je, da bo z mano hodlila žurat in da me bo povsod peljala, ko bom malo starejša. Sprva sem šla z njo v Ljubljano v njeno stanovanje. Skupaj sva hodili po lepo okrašeni novo letni Ljubljani, v kino in v mehiško restavracijo in po trgovinah. To mi je takrat pomenilo največ in sem kar sijala, ko sem spet lahko šla k njej. Z njo sem zamenjala 3 stanovanja in mnogo obdobij svojega življenja. Vedno me je podpirala in vedno je nekako vedela, kaj si želim. Ne morem pozabiti najinega odhoda v London, še manj pa Goriških Brd in praznika Češenj, ki je bil darilo za moj 15. rojstni dan. Mnogokrat se nam je pridružila na morju in mi olajšala muke dolgčasa, ki sem jih sicer doživljala s starši, ker sta tako in tako večinoma spala. In vse te domače naloge, ki mi jih je pomagala rešiti in kilometerske telefonske pogovore med tednom, ko je bila v Ljubljani. Njeno največje žrtvovanje zame pa je bilo vsekakor uresničitev moje največje želje - pes. Še danes se to minute natančno spominjam odhoda od doma, bencinske, na kateri je kupila vinjeto, lekarne pri kateri sva čalali Simono, Gajino prejšno lastnico, slikarjenje megle v neki kotlini, spominjam se ljubezni na prvi pogled do Gaje in kruto, prezgodnje slovo, ki mi ga je Mateja pomagala preživeti.

Mnogi odhodi in veliko sloves druga od druge, naju je naredilo že precej močni in sama sem se z njenim odhodom vse laže sprijaznila ... Sprva delo, nato radovednost, tokrat pa ljubezen, jo je vedno znova klicala stran od mene in letos je čas nanesel tako, da je do maja naslednjega leta ne bom videla in edino tako ji lahko povem koliko mi pomeni in kako hvaležna sem, da je del mojega življenja.

Seki, lepo praznuj, uživaj in izkoristi življenje, saj si samo še letos mlajša od dejanske starosti. Lani 13, letos 23, drugo leto pa, ne glede na to kako obračaš, 33. Uživaj torej v svoji 23, naj te Nick razvaja in ti nudi le vse najboljše, ker manj ne zaslužiš!

=* =* =*

RADA TE MAM!

Tvoja mala=)

Kros

2009-10-06T15:08:00.002+02:00

6. 10. 2009

Z drugouvrščenim mestom sem več kot zadovoljna! Nikakor se na ta zoperen kros nisem pripravljala, sploh pa nisem pričakovala (baje) 800 metrov na krog! Že da sem preživela, se mi zdi občudovanja vredno, kaj šele, da sam se uvrstila tako visoko!=)

Hja, nikakor pa ne morem, da ne bi povedala kako S O V R A Ž I M tekmovanja!!! Kot otrok sem namreč zbolela za virosnim meningitisom, ki hvala bogu ni pustil resnih posleic, se pa razlika opazi, ko pride čas za fizičen napor, ki mi požira živce. Ker vem, da sem še kar dobra in da bi z vsaj malce truda bila zmožna marsičesa, mi podzavesten strah povzroča hude glavobole, nespečnost in podobno. To je bil tudi razlog (no, poleg lenobe ...), zaradi katerega sem opustila atletiko.

Kar nekaj časa sem porabila, da sem se odvadila živčarjenja pred tekmovanji, potrebno je bilo veliko dela na sebi in ogromno notranjih bojev. Te v meni bijejo še kdaj, saj na tehtnico polagam visoko uvrstitev, ki mi je kot otroku pomenila ogromno, in svoje zdravje.

Tudi danes sem se psihično pripraila na en krog - 1000 metrov, ki sem jih brez večjih težav pretekla, a so se naši predragi "difovci" odločiti naš tek podaljšati za cel krog, saj naj bi krog meril "le" 800 metrov. Ja, bu-hu! Zdi se mi, da je 600 metrov odstopaja bistveno več kot 200 metrov! Sploh pa če na diplomi piše 1000 metrov ... EH!

Ah, dobro no, da je le mimo ... =)

Čestitam vsem za vašo udeležbo in vsem želim čim manj tekmovanj! =)

Tjaša

Ojea!!!

2009-09-30T15:14:00.002+02:00

Ha, pa je novo šolsko leto le prineslo nekaj dobrega!

S septembrom se je namreč začela nova sezona Razočaranih gosopdinj! =D

Prijetno gledanje (meni pravgotovo bo!) =D

Tjaša

Stop policiji!

2009-09-28T20:03:00.006+02:00

28. 09. 2009

Ah, ja ...

Dan se je sam po sebi odvijal prav fantastično! Nisem težko vstala, predura je bila zanimiva, pouk vzdržen, kontrolna je šla. Tudi kosilo je bilo dobro, dan prijeten in lazenje na šentvid sproščujoče. Vse dokler ... Me na poti domov niso ustavili organi oblasti - policaji.

Nič kriva nič dolžna se vozim domov, poslušam svojo glasbo na mp3 in se brigam samo zase, medtem ko mi oni pomahajo s svojo rdečo lučko (ki bi se pravzaprav lepo podala z barvo moje sobe ...). Najprej sem jih vprašala, če sploh mislijo resno, nato sem pustila osebne podatke (vmes je policistu še telefon zvonil ...) in domov šla PEŠ. Seveda sem jih vprašala tudi, s čim sem si zaslužila (neželjeno) pozornost, v odgovor pa sem dobila, da pač nimam luči. Seveda jih nimam, če pa so mi jih ukradli! Zakaj kupovati nove, če vem, da bo vedno znova isto? Eh, ja ... Saj je res, da nimam kaj iskati brez luči na cesti, a sem prepričana, da ljudi, ki počnejo mnogo večje neumnsti, mirno spustijo mimo.

Ne pljuvam po nikomur, le neumno se mi zdi, da se ljudnje ukvarjajo z neškodljivimi malenkostmi, medtem ko se na drugi strani ruši svet.

Tjaša

Šola

2009-09-27T13:16:00.003+02:00

27. 9. 2009

No, pa se je uradno začelo ... Sprva z oceno pri LUM, jutri s testom pri francoščini. In po tem se do decembra vrjetno sploh ne bo ustavilo ... Upam le, da ne bomo pisali testa dva dni pred božičem, kot smo lani ...

Vsem želim uspešno leto, študentom pa uspešen začetek študiranja! =)

Tjaša

Zmešnjava misli

2009-09-24T19:18:00.006+02:00

24. 9. 2009

Dnevi, kadar te luna pozdravlja, še preden je šlo sonce spat in trenutki, ki jih preživiš sam z glasbo, ki je ne mara nihče razen tebe, so tisti, ki gradijo človeka. Malo po malo, dokler se ne razvije in zraste.

Tudi dnevi samote niso vedno slabi. Sprva malce zastrašujoči, nato osamljeni, navsezadnje pa spoznaš, da še kako koristni. Danes sem, kljub poznemu prihodu iz šole, pospravila celo stanovanje (tudi kopalnico!), pogledala vse serije na RTL-u, pospravila vso posodo izpred 14 dni, rolala in še vedno imela dovolj časa, da napišem post, kasneje pa še uredim zapiske za francoščino.

Prej sem omenila, da sem šla rolat ... Že kar pozabila sem na občutek, ko s prazno glavo strmiš v daljavo, mrmraš besedila svojih najljubših pesmi in uživaš v tekmovanju s sončnim zahodom. Tako malo je potrebno, da je človek srečen. Že kompliment popolnega tujca ob najmanj pričakovanem času, ti lahko popolnoma razblini oblake, ki prepečujejo veselju, da bi prikukalo na plan.

Ah, ja, življenje je lepo. Življenje je kratko v primerjavi z večnostjo, a ta je sama po sebi dolgočasna. Ne pozna borbe s časom, ki začini naše življenje vsako jutro, ko lovimo avtobus, ne pozna občutka krivde in ni se ji težko zmotiti, ker ve, da bo imela še mnogo priložnosti, da to popravi. Z nami pa ni tako. Mi vsako jutro vstanemo z razlogom in če si bomo pred odhodom v svet nadeli še nasmeh na obraz, bomo polepšali dan samemu sebi in mnogim, ki bogatijo naše življenje s svojim obstojom. Pa tudi če so ti tisti, ki ločijo naše življenje od večnosti.

Rada bi še povedala, da je moja sestra skočila čez lužo in bo svojo pot nazaj iskala celih sedem mesecev, kar me sicer ne veseli najbolj, a sama pravi, da je le en klik stran. Zatorej: živel internet! =) Sekica, rada te mam, uživaj in izkoristi teh sedem mesecev kar se da po svoje ;)!

Love ya all,

Tjaša

Moja zadnja objava

2009-09-23T19:01:00.002+02:00

No ja, tudi sama sem se odločila, da bom odstopila od bloga. Mislim, da je vse zgubilo s tem smisel. Kaj več pa mi vrjetno ni treba razlagat =)

Kot je pa tut Neja povedla, vsak konec je nov začetek in vse se zgodi z razlogom. =)

Fajn je blo =D

Uživite =)
Mandy*

Goodbye

2009-09-23T17:51:00.005+02:00

Vsaka stvar se zgodi z rozlogom? Ne vem, mogoče ja, mogoče ne.

Mislim, da se spodobi, da se poslovim. =) Torej...
Dragi bralci, js sm se odločla, da bom nehala pisat ta blog.
Preživel je velik hudga in slabga, lepga in dobrga... in to je to. Vsak konec je nov začetek.

Uživajte v branju dobrih postov in blogov nasploh ;)

Neja, še zadnjič.

Dragi bralci!

2009-09-21T15:39:00.003+02:00

Vsi, ki ste ta blog spremljali od začetka (ali pa vsaj nekaj časa), ste opazili, da ima tri enakovredne lastnice. S tem namenom je tudi nastal. Da bi ohranjal in okrepil našo vez, ki se je z vstopom na gimnazijo krebko oslabila ... Počutim se dolžna, da vam razjasnim zakaj.

Nova šola pomeni nova doživetja, prijateljstva in začetke. Gotovo se spominjate nezadovoljstva treh prijateljic, ko so 1. 9. 2008 stopile v dva različna razdreda. M. in N. sta prišli v d-razred, T. pa v c. Na začetku je še šlo ... Skupni odmor za malico, skupna športna vzgoja, pijača po pouku ... Ker pa smo se po mesecu dni (okej, približno, slaba sem z datumi ...) že začele bolj spoznavati s svojim razredom in s tem vse manj družiti druga z drugo. Jaz sem kot manjšina to začutila, a se nisem s tem obremenjevala, ker sem bila prepričana, da nas ne more ločiti čisto nič. Minevali so dnevi in jaz sem skrbela za svoje povprečje ocen, ki mi mesečno prinaša denar in ohranjala svojo vezo s fantom, ki sem ga videvala samo ob koncih tedna, punci pa sta hodili ven. Sprva sami, nato s sošolkami ... To je popolnoma razumljivo. Jaz pač nisem imela ne moči ne volje, da bi v petek visela v Markizu, punci pa nista imeli časa med odmorom, ker sta morali na pijačo v Pivnico. Ker se je to konstantno ponavljalo in sem se začela zavedati, da se izgubljamo, zato sem svojo odsotnost poskušala popraviti med minulimi počitnicami. Ko smo se dobili pri N. ali R. na Krki ali nekje pač ob gledanju filma, je vse potekalo sorazmerno v redu in iskren smeh ob malih neumnostih se je zopet kazal na naših obrazih. M. je prespala pri T. in obratno, skupaj smo obiskovale večje fešte in se vsi skupaj kot družba odpravili tudi na morje ...

Tam je bilo lepo. Res je, da človeka spoznaš v popolnoma drugačni luči, ko si z njim 24/7 ... Popolnoma drugačni luči.

Sprva je bilo vse super. Smejali smo se, hodili v Krk, na plažo, kartali smo ... In malce preveč popivali ... Napaka povzroči napako in dva dni streljanja z očmi sta pustila posledice. M. in N. sta šli domov v nedeljo, kot je bilo predvideno, jaz pa sem ostala s fanti in sestro. Res, da se ne zdi ravno pravično in tudi samo po sebi ni. A če bi izrazili željo, to ne bi bil problem, poklicali bi starše, uredili prevoz in bi nekako šlo. A želeli sta domov, ker je bil to zadnji teden počitnic pa še na Grand rock Sevnica sta hoteli iti. Pritisk se je avtomatsko znižal in že to, da so fantje mnogo manj zahtevni za vzdrževanje (sorry, guys=P), je bil vzrok, da smo se odločili še malce ostati. Do četrtka. Ko smo prišli domou, res nismo nikogar obvestili o tem, a je bila moja objava dovolj jasna, da smo doma. In ker telefon ni zazvonil, sem se počutila ničvredno in zavrženo, kar sem pokazala z določenim postom na zadnji dan počitnic. Učinek je bil zadovoljujoč in stvar za mano ... A očitno si druga polovica ni opomogla in me imela "na pavzi" še naprej. Sami mi je prijateljstvo pomenilo več od ponosa in zato sem si vztrajno risala nasmeh na obraz. Ker sem še vedno ostajala v senci, sem zgubila živce in po opozorilnem postu zapustila blog. Napaka. Ta napaka me je skoraj stala svojega dela bloga, ki mi ogromno pomeni in pojasnila bralcem, za katerega ne vem, če bi ga punci napisali ali ne. Plaz dogodkov, ostrih besed in strupenih mailov je bil navdušojoč (v obratnem pomenu besede) ... Vsebina le - teh bo ostala anonimna, ker gre za precej osebne stvari.

Upam, da nas razumete in nikar nas ne obsojajte zaradi stvari, ki bi se lahko zgodile komurkoli.

Tjaša*

:)

2009-09-15T20:33:00.007+02:00

Včasih se stvari zgodijo tako nepričakovano, prehitro.
Včasih ti taka stvar zareže rano v srcu.
Včasih je bolje pustiti stvari takšne kot so.
Včasih rabiš samo en objem, da se počutiš spet ljubljeno.
Včasih se je treba prepustiti toku.
Včasih se splača tvegat.
Včasih so spomini še edino, kar te veže na neko osebo.
Včasih spoznaš, da nove stvari sploh niso tako slabe, kot si mislil na začetku.
Včasih ostaneš brez besed.

Včasih....oh ja, včasih... :)

Hate me today. Hate me tomorrow.
Hate me for all the things i didn't do for you.
Hate me in ways, yeah ways hard to swallow.
Hate me so you can finaly see what's good for you.

Oh, I just love this song! =D

Mandy*

Mi smo šli pa na morje! =D

2009-09-12T16:56:00.000+02:00

Okej, tuki je par slik iz morja, kerih je mali milijon. Večino je pa itak povedala Tjaša. Uglaunem mel smo se zlo fajn!

še več slik pa lahk najdete na mojem facebooku :)

Uživite,
Mandy*

Ja fak ...

2009-09-11T20:08:00.005+02:00

Ti u Krškem, jst doma ...

Ti se maš rojstn dan, jst doma ...

Ti greš k eskimom, jst doma ...

Vni se ruši svet in men tega noben ne pove - ostanem doma ...

Tebe so ugrabli vesolci, jst sem doma, ker nimam pojma, kaj se s teboj dogaja ...

Ti se zaročiš in me "pozabiš" povabit na žrtven, khm, poročni obred ...

It always starts simple, doesn't it?

I AM STILL HERE. But you don't seem to care, so anyway ... Bye??

Baje da Tjaša

My shadow's the only one that walks beside me

My shallow heart's the only thing that's beating
Sometimes I wish someone out there will find me
'Till then I walk alone

Ženske...

2009-09-08T16:38:00.005+02:00

Ni celulita, ni grdih žensk, obstajajo samo tiste, ki imajo osebnost in tiste, ki je nimajo.

Azra Širovnik (iz One)
.

Živiš?

2009-09-08T11:20:00.007+02:00

Danes se vse več ljudem zdijo stvari preveč samoumnevne. Že samo to, da lahko vsak dan greš normalno v šolo, da vsak dan normalno stopiš ven iz hiše in zadihaš svež zrak, da lahko ješ kar hočeš in se normalno družiš s prijatelji, da oba starša skrbita zate...

Ljudje imamo vsega preveč, preveč materializma. Ne znamo več ceniti vsakdanjih stvari.

In kaj je najbolj grozno... Vse več ljudi živi v svetu spleta. Ta nadnaravni, vsemogočni facebook, msn in ostala sranja. Pa saj ne rečem, da tudi sama ne uporabljam tega, ampak vsaj v mejah normale, vsaj nisem obsedena s tem in še vem kaj je resnični svet. =)

Dans mi je blo dougcajt.. =)

Hvala vsem, ki ste se spomnli na mene. =)

=) Neja
in ne Andy!

Tebi osebno

2009-09-03T20:38:00.003+02:00

Mene jesen ne bo pretentala ...

Dobro se skriva za visokimi temperaturami, kratkimi hlačami in v naivnih začetkih. A jaz jo vidim ... Voham jo! Vidim jo v jesenskih listih, po katerih skačem na poti domov in v megli, ki zjutraj prekriva tla.

Vem, da je tu. In ona ve, da vem.

Tjaša

Over and out.

2009-08-31T22:26:00.004+02:00

Po dobrih dveh mesecih, kupici slabih postov, neprespanih nočeh in presanjanjih dnevih je končno tu ... The Party Breaker - šola.

Ravno sem končala s šesto - zadnjo - sezono Seksa v mestu, pojedla zadnje počitniške pringlse in se napokala kokakole, da ja ne bom mogla zaspati. Čaka me še kopel, pakiranje torbe (beri: bekežke in svinčnika v ruzaku) in dolgočasenje same sebe v pozen spanec in zgodnje jutro. Še sreča, da je vsa ta fazanska mrzlica za mano, saj bi me zdaj pred enim letom pobiralo od živcev, jutri pa od razočaranja. No surprises, no changes ... Same old, just like I - oh, who am I kidding - hate it.

* * *

Well, not everything is same old ... Because you don't seem to care or anything I'm getting the feeling it doesn't matter to you. A simple call with 'I'm sorry' would be perfect. But I'm not the one who fucked it up, why should I be the the one who cares? Oh, of course, we're supposed to be friends!

There. I said it. Sorry. I know you hate me because of that ... But I had to. I want to work things out ... We humans, we make mistakes - I understand that. Love ya ... Yeah, still do.

* * *

In njegiva pesem me bo odnesla, popoldanski vonj poletja zanesel, beseda sanj ogrela, objem sončka pomiril, poljub jutranje megle pa zbistril, prizemljil.

Bye, bye, sweet summer ...
[Avtorske pridržane ...]

Metuljči v trebuhu zaradi začetka? Niti ne ...
Veselje po zgodnjem vstajanju? Tudi ne...
Pogrešanje česarkoli šolskega? Abso-fucking-lutely NOT!

Dragi bralci, upam, da si za ta post niste jemali dragocenega časa, da bi ga prebrali ali razumeli (za vas je tu slikica, da jo občudujete=). Nima smisla. I just had to get it out.

In, prosim, ni potrebe, da mi vsako gramatično napako vržete pod nos ... Konec koncev sem dislektična. What's your excuse?! =P

OVER ... and OUT!

Wooooha!

=)

Bla, bla bla . . .

F*ck ya,
Tjaša

Same old, same old ...

2009-08-28T13:13:00.002+02:00

Stopim iz avta, vdihnem in stopim na vlažna tla. Brežice me zopet pričakajo s hladnim in mokrim vremenom ... Takšnem, ki že diši po jeseni. Res, da so me tokrat prijatno pozdravile z novim asvaltom, kjer je bila še preden sem jih zapustila luknja.

Na Krku je bilo tokrat zares super. Naučila sem se wake-at (Google it ...), skakati na wake-u, skakati iz klop'ce v vodo (pa čeprav potrebujem tu še malce vaje ...), izvedela da ni vse zlato kar se sveti, marveč je zlato tisto, ki da sij v tvoje oči, da preveč adrenalina izniči učinek alkohola in da tudi najbolši včasih padejo ... Nate.

Včeraj sem s težkim srcem obrnila hrbet našem vikednu, s cmokom v grlu zapustila Ski-lift in žalostno mahala morju v slovo. Ne maram sloves, ker te pripravljajo na nekaj novega. V mojem primeru na drugi letnik, ki se ga veselim še manj kot sem se prvega. Zopet šolske klopi, živci, učenje, malo spanje in pridno kimanje profesorjem ... Bla, bla, blaaaaaaaaa ...

Dragi fazančki, vam pa želim, da leto začnete z metulči v trebuhu, nasmehom na obrazu in z očmi na preži ... Ker alkoholcev nikoli ne zmanjka! =P

Slik iz morja pa, vrjeli ali ne, nimam. Ker smo vse kartice pridno zapolnili, smo slike prenesli na Alenov računalnik, kjer so tudi ostale. Pridejo. Kot vedno=P

Tjaša

Objava po dolgem cajtu...

2009-08-25T21:43:00.007+02:00

No, pa sem prišla še tretjič letos domov iz morja. Tokrat z Mandy, ostala družba pa je še ostala na Krku. Mel smo se fajn. Slike pa pridejo... ko pridejo, ker jih js nimam, objava o tem kake pizdarije in dogodivščine smo doživlal pa pride skupaj s slikami.

Torej, še zadnji teden počitnic... Minile so zopet prehitro, zgodilo se je veliko tega, veliko druženj & dobrih fešt, čeprav jih še nekaj prihaja.

Danes je Mandy pršla k men in mele smo se kr fajn. Najprej smo čmarle za kompom, pol smo se pa končn zmigale iz bajte in odšle za Krko. Tam smo srečale enga simpatičnega metulja, kateri naju je skos obletavu. In nastale so takšne slikce:

Peace!

=) Neja
&
Mandy

Motozbor

2009-08-16T01:40:00.002+02:00

je zakon!!! =D

Kose

Ostale slike pa na facebooku ... kje pa ...

2009-08-13T15:49:00.005+02:00

1 dan do motozbora
3 dni do morja

Dalje pa niti nočem več pomislt. Letos je šlo vse prehitro in zdi se mi, da bolj ko sm starejša, hitrej mi vse mine, dan se obrne v trenutku in zopet je za njim novi dan, nova pričakovanja, novi izzivi, nova doživetja... itd.
Spomnem se 1. razreda, ko sm komi čakala, da bom zadnji razred OŠ, ko sm to končno dosegla in se vpisala v gimnazijo, sem spet komi čakala, da bom fazanka...zdej pa... komi ne čakam novega šolskega leta in po njem še enega in nakoncu mature in faksa...ubistvu hočem ostat tko ko sm.

Lublana

2009-08-12T11:06:00.005+02:00

je bolana.

No ja, včeraj smo se z Mandy ob 10ih vsedle na vlak in se prepustile vožnji proti Ljubljani. V mestu naju je pričakala Katja, nato pa smo se skupaj odpravile v City park. Šoping, kaj pa druga. =)
No, potem pa še kino. In vse bi bilo ok, če nam stric na blaganji ne bi dal narobnih kart in bi me to opazile še pravi čas. Film je bil zakon, ampak kaj, ko je trajal predolgo. Posledica tega je bilo šprintanje za busom, potem pa še za vlakom. In kaj druga, kot pa da nama je vlak odpeljal pred nosom... Jbg. ... smo šle pa na naslednjega. =D

In ja, js več ne pritiskam gumbov na vlaku. =)

P.s še mal pa motozbor! =D

Mandy& Neja

Iz morja

2009-08-09T23:26:00.005+02:00

Ah, bogi naš blog..

V petek sem končno prišla domov iz morja. Bila sem na Krku, v Malinski in to sama z mamo in njeno prijateljico. Posledica tega je bil seveda kaj druga kot dolgčas. Ah...

No, še dobro, da sem imela s sabo Eclipse, da sem v miru vsaj nekaj prebrala. =)

Vikend je bil naporen, zelo naporen.

Trenutno bi morala biti v popolnem pričakovanju motozbora, pa mi je kar naenkrat vse padlo v vodo.

To je takrat, ko nisi nič kriv. Še priden si. Ampak boš vseeno ti tisti, ki je najebal!

Lahko spremeniš pot do usode, ampak konec bo vedno enak.

=? Neja

2009-07-31T02:08:00.003+02:00

Mah, ne da se mi več nč tle gor pisat...

Počitnce so, torej cajt, da lenarmo in ga žuramo, se družmo s frendi, veslamo po krki, gremo na morje, preberemo kako dobro knjigo ( no ja =D), preizkušamo (prvič) bit zares čez vikend sami doma, pečemo koruzo, se kdaj pa kdaj poškodujemo, skačemo iz mosta al pa zajle, probamo vsaj mal tisto svojo atomsko bombo v sobi pospraut, probamo nove stvari, pogledamo kak dobr film, se odpravimo z vlakom v Ljubljano, delamo in hkrati porabimo ves dnar, se nažiramo s sladoledi, gremo na dalši sprehod, ko nas začne rit bolet, ker se zaradi izgovorov, da je preveč vroče raj držimo pred tv-jem, gremo še mal na bajk, kak dober koncert al pa mogoč kampirat, spimo dokler nam srce poželi in se sončamo na sončku....

Hmmm, ka češ lepšga? =D

Mandy =D

10.7. - 26.7.

2009-07-28T11:13:00.004+02:00

Morje.

Plaže, sonce, koktejli, prijatelji, alkohol na plaži, neskončno število slik ...

Ah, ja, letošnji glavni dopust je mimo. Spoznala sem mnogo novih ljudi in srečala veliko starih prijateljev. Nekateri so spremenili pričeske, drugi fante/punce, spet tretji so ostali popolnoma enaki kot pred letom dni. A še vedno so moji prijatelji in lepo jih je bilo spet srečati. Čisto vsakega posebaj.

No, v petek smo se s starši in Nejo in s prenatrpanim avtom zaradi pretiranega števila stvari odpravili na pot. Prišli smo pozno popoldne, se delno razpakirali in že prvi večer sva se z Nejo odpravili na sprehod proti plaži. Bilo je skrajno dolgočasno in osamljeno. Nikjer žive duše ... In da bi naša Neja uspela preživeti dolgi pot do doma čez temačen gozd, si je kupila pivo. Šla je v gostilno, naročila in dobila. Ko je stopala čez vrata, je bila vesela kot radijo, a kaj ko se je hudiču štorastemu (=P) posrečilo to pivo še skoraj čisto polno razbiti kakšnih 500 m kasneje!

Ostalo dogajanje men vikendom ni imelo bistvenega pomena ... Lenarjenje na plaži, gledanje filmov z veliko đankfuda in spanje pred televizijo.

V torek se nam je pridružila moja seka, v sredo pa sva se z Nejo odločili, da greva zvečer na plažo pa naj stane kar hoče! S starši se dogovorim, da nimava časovne omejitve in tako začneva svoje popotovanje v trgovini, kjer se založiva z nujno potrebno pijačo in čipsom. Prispeva na plažo, se udnobno namestiva na pesek in pospraviva vse, kar sva kupili. Učinek tega je bil kmalu viden, saj sva kakšno uro kasneje že skakali iz pomola v toplo morje in se prištulili k igranju odbojke, kljub temu, da nisva vedeli katera žoga je prava. Bilo je zabavno, predvsem smešno in prijetno zaradi družbe v kateri sva se znašli.

V četrtek sva zadevo približno ponovili in se prav tako odlično zabavali, a tokrat le v družbi Zagrebčana in Avstrijca. Noč je minila hitro in začele so se spletati močne vezi ... =)

V petek so se nam že na vsezgodaj zjutraj pridružili Petan family, ki so dostavili Robija. Že isti dan smo se odpravili na čoln, smučali, pili pivo, zvečer pa smo se kids only odpravili (zopet) na plažo. Tokrat na beach party. Seveda je bil totalno zanič, zato smo sami poskrbeli za vzdušje.

Tudi v soboto smo se vrnili, da bi se poslovili od prijateljev, ki so zapuščali Krk. Da bi večer malo začinili, smo se igrali krog resnice in izzivov. Določeni so pospledično kradli vilice v restavraciji, drugi osvajali natakarice, spet tretji prepičevali ljudi, da nas napadajo vesoljci, nekateri so igrali odbojko sami s seboj, drugi pa oponašali akcijske junake na tajnih misijah ... Sem omenila, da je bila plaža polna ljudi vseh generacij in slojev, ker se je tu odvijal Turbog party?! =P

Nedeljo smo preživeli mirno - najprej na plaži, zvečer pa na Krku. Dan se je kmalu prevesil v ponedeljek in Robijevi starši so z Nejo načelu zapustili Krk in se vrnili domov.

Nato sem dan za dnem z družino in dragim hodila na čoln na plažo, večer za večerom pa zMatejo in Robijem v Krk. Šli smo tudi v Vrbnik na pršut (vegani smo (sem, pravzaprav ...) jedli kruh s tržasko omako=P), na koktejle, po trgovinah ... Živeli smo z veliko žlico, dali smo si duška in 26.7. nas je kmalu zajebal in morali smo domov. Ampak mi ne bi bili mi, če se temu ne bi vsaj delno uprli, smo se še zadnji dan odpravili v Novo Baško, kjer smo imeli super njam-njam kosilo, bolj malo prostora na plaži in kar precej denarja MANJ, ko smo se končno odpravili domov.

Hja, no, sicer se pa 17.8. vračamo na Krk z družbo ... =D Hah, to bo nekaj! =P

Nalož slike.
Ne da se mi zdej.
Pa dej no!
Pa booom!
Zdej!
Ne, zdej se mi ne da! Bom pol ...
Eh ...

Vse po malem =)

2009-07-22T16:47:00.004+02:00

Ok, zanemarjamo blog. C-c-c...

Prejšnji petek sem se odprlavila s Tjašo na morje, na Krk. Bilo je super, zakon, najbolš! =) Spoznala sem velik novga folka, predvsem fantov. =D Podrobnosti vam ne bom razlagala, saj veste, da je na morju lepo. Seveda, ko pa pride Tjaša domov, pa pridejo še slike.

No, včeraj pa sem dan preživela ob branju knjige Mlada luna (nadaljevanje Somraka, če kdo ne ve) in v družbi Katje in Mandy. S čolnom smo se odpravile po Krki, klepetale, se smejale, mele fajn... =D

Ah ja, na žalost imamo samo 2 vesla, torej ena od nas treh ni veslala.. to je bila Mandy - princeska. =P

=D Neja
Peace.

Sam da so počitnce

2009-07-10T09:44:00.004+02:00

To je moj novi dragi. =P

Danes odhajamo s Tjašo na morje. Komi čakam!! =D (To, da trenutno pada dež pa ne vem. =P)

Torej, Mandy! Čuvaj naš blog in bodi nežna z njim. =P Pogrešale te bomo! No, ne sam tebe, še koga. ;)
Love ya*

=D Neja

Koruza

2009-07-07T15:13:00.001+02:00

Mi mamo se fajn... =D

... v koruzi.

Bolš je, kot se sliši. =P

=P Neja

Luka :)

2009-07-02T11:43:00.004+02:00

No, pa se je naša družina povečala še za enega člana. Dne, 30.6.2009, ob 18.19 uri, je na svet prijokal Luka. Babice in dedki so zrasli še za 1 cm višje in mislim, da še par let jih ne bo bolel križ, vendar vrjamem, da bo že pri 5 mescih delal pizdarije in očku in mamici skakal po glavi. Dedkom in babicam bo fehtal denar, prva beseda mu bo bila kletvica, znal bo pokazat fakiča in punce mu bojo bile mala malica. In seveda njegova sestrična Mandy ne bo nič kriva. :W

Ponosnima staršema pa iskrene čestitke :)

STOP

2009-07-01T11:11:00.002+02:00

...ANONIMNIM!